Brezvladje

Heni Erceg

10. 6. 2016  |  Mladina 23  | 

Kako naj bi človek to sploh opisal v enem članku? Ta koncentrat norosti, to blatenje, sovraštvo in podtikanje v tako imenovani koalicijski vladi, to odločenost, da oblasti ne izpusti iz rok, pa čeprav bo državo vzel vrag in čeprav so želje državljanov drugačne. V finišu te nefunkcionalne vlade, skrpane skupaj pred nekaj meseci, je predsednik HDZ Tomislav Karamarko, obtožen sumljivih poslov, zavrnil odstop s položaja podpredsednika vlade, čeprav ga je zahteval celo premier, ki ga je na položaj ustoličil prav Karamarko. Še več, omajana HDZ vrača udarec z zahtevo po odpoklicu premiera, tajne službe, ki so pod Karamarkovim vplivom, skrbijo za blatenje koalicijskega partnerja Mosta, vrh HDZ pa tarna o »premeščanju« parlamentarne večine, h kateremu kajpada sodijo zanj povsem naravni protizakonito novačenje, podkupovanje in izsiljevanje poslancev. V glavnem, velika »domoljubna« stranka strankarske in zasebne interese spet postavlja pred državne in si z vsemi sredstvi prizadeva za zatiranje javnih interesov in demokracije.

V vojni vseh proti vsem so popolnoma prezrli željo državljanov, da se razpišejo nove volitve, na veliki protest, s katerim je več deset tisoč ljudi podprlo izobraževalno reformo in zahtevalo zamenjavo ministra za izobraževanje, pa je ta odgovoril tako, da je za svojega svetovalca imenoval proustaškega zgodovinarja, nasprotnika reforme, konservativca in revizionista. V glavnem, oblast razumejo kot plen, državljane obravnavajo kot bedake in navkljub popolnemu razsulu v vladi in nedelujočim državnim ustanovam se ta sprta sodrga v nečem vendarle strinja – predčasnim volitvam se je treba izogniti! Kajti bile bi prava katastrofa. Za koga? Za državljane vsekakor ne. Za desničarsko HDZ zelo verjetno. Za premiera, ki nima niti politične niti volilne legitimnosti, vsekakor, prav tako za Most, saj bi se kaka desetina političnih amaterjev iz te stranke morala odreči privilegijem, do katerih se je dokopala z gnusno povolilno kombinatoriko.

Zaradi tega vladajoči demokratične volitve primerjajo z najhujšimi naravnimi nesrečami, vojno in kugo, trdijo, da bi škodovale oceni kreditne sposobnosti države, nečemu torej, kar je že popolnoma uničeno prav zaradi razdiralnosti te oblasti. Hrvaški so tokrat prvič onemogočili zunanje zadolževanje, saj so posojilodajalci prav zaradi njene politične nestabilnosti zahtevali visoke obresti.

Največji nasprotnik novih volitev pa je, kot kaže, premier Orešković, domnevni veliki menedžer, ki pa mu ni uspelo prodati niti državnih obveznic, saj nihče normalen na svetu ne verjame v njegove reforme. Zaradi tega sta oblastnost in neizmerna želja, da bi vladal državi, o kateri nič ne ve in v katero ga je kot lutko privlekel mračnjaški predsednik nacionalistične HDZ, zares osupljivi. Čeprav je pripomogel k umiranju te države in čeprav nosi »poveljniško« odgovornost, se še naprej krčevito oklepa funkcije, za katero zdaj, ko je zveza Mosta in Domoljubne koalicije tako rekoč razpadla, nima niti najmanjše legitimnosti več.

No, ta oktroirana politična figura, katere soproga ponosno načeluje sprevodu podpornikov prepovedi splava, ne čuti nikakršnega spoštovanja do javnost, zato zavrača odstop in s tem možnost za izvedbo novih volitev, na sporočila tujih financerjev, da ne verjamejo njegovi »reformistični« vladi, pa odgovarja, da so razmere stabilne in da vlada opravlja svoje delo. Na ostro opozorilo Sveta Evrope o vzponu nacionalizma, ustaštva, politični radikalizaciji, ogrožanju pravic manjšin … pojavih, ki jih spodbuja prav njegova nenadzorovana desničarska vlada – se topoglavo smehlja in sporoča: »It’s ok!«

Človek, ki se mu ni zdelo vredno potruditi niti toliko, da bi se naučil jezika države, katere vlado vodi, človek, ki v razmerah popolnega razkroja nastopa z domnevno pomirjajočimi sporočili, je državljanom v resnici grozil oziroma se ne meni zanje, saj zatrjuje, da tisto, čemur so priča, ne drži, da združba kriminalcev iz HDZ ne uničuje države, da Most ni skupina političnih povzpetnikov, ki ni kos nalogi vodenja države, in da se reforme še naprej izvajajo.

Pod »reformami« pa ta klovn, ki sploh ni nenevaren, najverjetneje razume pospešeno prodajo državnih podjetij. Tako je v trenutkih največje politične krize za drobiž prodal delnice velikega in pomembnega podjetja Rade Končar, da bi lahko plačal miniaturen delež, dvodnevne obresti na ogromni tuji dolg. Njegovi ministri razmere politične nestabilnosti izrabljalo za zamenjavo vodilnih ljudi v javnih podjetjih, namesto katerih postavljajo svoje kadre, v ustavnem sodišču pa se kadrira tako, da so bili te dni vanj imenovani celo ljudje, ki jim očitajo kriminalno delovanje. Človek, ki je objestno zašel v politiko s podporo okorelih, konservativnih skupin, je še kako odgovoren, nič manj od koalicijskih škodljivcev, za dolgoročno škodo, mrtvoudne institucije, ponoven zdrs države v recesijo, iz katere se je komaj izvlekla, in globoki ideološki razkol, zaradi katerega je Hrvaška zdaj majhna, histerična, fašizirana država.

Hrvaška dejansko nima vlade, toda smrtni boj se nadaljuje, ker so talibani iz HDZ navsezadnje odločno zavrnili vnovične volitve in vztrajajo pri premierovem odstopu ter napovedujejo novo mrcvarjenje s »premeščanjem« vlade, katerega iluzionistični namen je, da Karamarko postane novi mandatar. Ob tem socialdemokrati ostajajo trdno vkopani v svojem tipičnem, sramotnem molku, ki je njihov edini odgovor na večmesečno krizo. In prebrisano čakajo, da jim oblast sama pade v naročje. Spet