Prihodnost UTD-ja

dr. Bogomir Kovač

10. 6. 2016  |  Mladina 23  | 

Švicarski referendum o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD) je prinesel pričakovani rezultat, tričetrtinsko zavrnitev pobude. Zadovoljni so vsi. Zagovorniki zaradi razprave in podpore, nasprotniki zaradi rezultata. UTD tako ostaja intrigantna ideja radikalne reforme socialne države, skupaj s predlogi ‘helikopterskega denarja’ (HD) in delitvene ekonomije (DE) tvori obetaven trikotnik družbenorazvojne alternative socialne ekonomije. Težava je, da te ideje nimajo pravega skupnega imenovalca, še manj je jasno, kdo je nosilec želenih političnih sprememb in koga nagovarjajo. UTD ostaja privlačna, toda premalo prepričljiva alternativa univerzalizmu prostega trga.

Jeseni 2013 so pred švicarski parlament v Bernu predlagatelji referendumske zahteve o UTD-ju stresli 15 ton kovancev, vrednih 400.000 švicarskih frankov. Njihovo sporočilo je bilo preprosto in udarno. Denar ni vse, človekove pravice niso omejene na plačilo za delo, šele eksistenčna varnost omogoča pravo človekovo svobodo. UTD ponuja alternativo, dostojno preživetje ljudi brez navezanosti na lastnino, pridobljeno premoženje in plačilo za delo. Tudi usoda bernske geste s kovanci je povedna. Polovico kovancev pred parlamentom so vrnili centralni banki, druga polovica je končala v muzeju. Nekako tako je za zdaj tudi z idejo UTD-ja.

UTD je univerzalen, brezpogojen, stalen in časovno neomejen dohodek, ki ga prejema vsak državljan od rojstva do smrti, ni vezan na njegovo premoženje, delo ali družbeni položaj. Levica v njem vidi sredstvo večje socialne enakosti in pravičnejše družbe, z desne UTD potrjuje, da je za svobodo posameznika ključna materialna podstat. Za prve je UTD začetek demokratičnega socializma, za druge samo drugačna potrditev delovanja tržne družbe. Nekateri v njem vidijo zgolj poenostavljeno dopolnilo socialne države, za druge je UTD dejansko pot do popolne reforme fiskalne države, od davkov do socialnih transferjev. Največja prednost UTD-ja je v zagotavljanju eksistenčne varnosti ljudi, največja nevarnost v razgradnji javnih sistemov. UTD ima velik družbeni potencial in hkrati resne težave glede uresničljivosti.

Tudi švicarska razprava je pokazala na stare čeri. Za dve skupini prejemnikov (otroke, odrasle) bi imeli dve ravni univerzalnega dohodka. Ni bilo jasne razmejitve med eksistenčnim minimumom in drugimi dohodki, kako preleviti državljanski dohodek v nov sistem plač, pokojnin in različnih pomoči ogroženim skupinam, kje priti do stabilnih finančnih virov v okviru sedanjih davkov in prispevkov. Težava je najmanj trojna. Če želi UTD vnesti v družbo socialno varnost in stabilnost, potrebuje jasne rešitve, mučne tveganosti tržne družbe ne morejo pomiriti negotovosti novih alternativ. Drugič, spremembe zahtevajo družbeno legitimnost, problem zastonjkarstva ne sme ogroziti javnih dobrin in koristi, skupne rešitve morajo koristiti večini. In tretjič, finančni viri teh sprememb zahtevajo celovito spremembo fiskalne države, ne moremo s starim sistemom davkov in prispevkov reševati novih potreb. Vse troje pomeni, da UTD v svoji izvirni zamisli zahteva celovito rešitev, ali pa ga ni.

Če UTD obstane kot lokalni fenomen (Aljaska, Namibija) ali začasni eksperiment (Nizozemska) znotraj kolektivnih identitet, izgubi svojo pravo podobo in razvojni potencial. Če želi zaživeti v polnem identitetnem pomenu (Švica, Finska), zahteva verodostojen ekonomski model. Vmesna rešitev so prehodni režimi in spremembe znotraj obstoječih sistemov. Valerija Korošec je pred leti ponudila prav takšen pristop uvedbe UTD-ja za Slovenijo. UTD naj bi nadomestil 16 socialnih transferjev in davčne olajšave, imamo prerazdelitev znotraj obstoječega proračunskega sistema, davkov in virov financiranja, brez vratolomnih reform. Toda tu obtičimo sredi brechtovske zanke, da je novo lahko zgolj privid starega. In zato zanj ni prave politične strasti in zanimanja. Nenadoma UTD ni dovolj teatralen, da bi sprožil hrumenje množic na zgodovinskem prizorišču. Brez močne kolektivne predstave pa ni odgovora, kdo je lahko politični igralec te igre in na katerem prizorišču.

Obstaja rešitev v združevanju nemogočega? Sedanja kriza je navrgla staro idejo, da bi centralne banke ustvarjale denar in ga delile neposredno med državljane namesto prek tradicionalnih monetarnih kanalov. Dejansko gre za neposredno in namensko monetizacijo države, ki potem prerazdeljuje denar navzdol do državljanov. Torej bi lahko bil vir UTD-ja drugačno ustvarjanje denarja, s čimer kreditni denar (dolg) šele dobi svoj izvirni pomen, ko postane kohezivni element družbene skupnosti in solidarnosti. Friedman je nekdaj mislil oboje, čeprav negativna dohodnina in helikopterski denar zanj nista povezana, sta pa dovolj subverzivna, da sodita pod isto streho.

Tudi tretji pol ne sme ostati zunaj. Piketty je opozoril na nevarnost, da UTD s svojo individualnostjo in transakcijsko ekvivalenco lahko ogrozi obstoj javnih dobrin in kolektivnih identitet. Zato mora postati del delitvene ekonomije, kjer se individualizem cepi s solidarnostjo, kjer gre cepitev skupine potrošnih, delitvenih in podjetniških modelov z novimi informacijskimi omrežji (Zipcar, Airbnb, Uber …). UTD je pot do takšne humanizacije tržne družbe, pomeni predvsem dividendo na njen socialni kapital.

UTD mora dejansko postati del nove ‘družbene pogodbe’, kjer je pomembna politična morala ‘izhodiščnega položaja’ (Rawls). Še vedno mora bolj koristiti tistim, ki so v najslabšem položaju, zato načelo pravičnosti tu ni recipročno. UTD tržno družbo spreminja v delovno, toda manj s prerazdelitvijo, bolj z davčno razbremenitvijo dela na račun kapitala, socializacijo denarja in podporo delitveni ekonomiki. Zanimivo, vse to je pred leti dobro povezal Cene Matičič v svoji viziji davčnega, bančnega in kreditnega sistema 21. stoletja (1999). Dokaz več, da je lokalno lahko tudi globalno.