Grega Repovž

17. 6. 2016  |  Mladina 24  |  Uvodnik

Misli lokalno, deli državno

Ilirska Bistrica je pomemben volilni okraj za stranko DeSUS. In ker volitve nikoli niso oddaljene več kot štiri leta, so politične stranke ves čas v pripravljenosti. Ta teden se je izkazalo, kako zelo so pomembne lokalne zadeve ene stranke, cela koalicija se lahko zamaje zaradi njih. Tako je DeSUS odrekel podporo ministrici Anji Kopač Mrak, ker slednja noče vplivati na potek imenovanj v zavodu Dom starejših občanov v Ilirski Bistrici, kot rečeno, pomembnem volilnem okraju stranke. Ali kot je to prostodušno opisal vodja poslanske skupine DeSUS Franc Jurša: »Mi želimo na ravni različnih zavodov, kot so domovi starejših občanov in centri za socialno delo, politiko dejansko s prisotnostjo naših predstavnikov na nek način kreirati.« In ko so ga novinarji vprašali, mar gre res za upravljanje prav določenega doma upokojencev, je mirno priznal, da je bila to ena od tem, ki so jo odprli.

Da se stranke pri imenovanjih na funkcionarska mesta dogovarjajo o tem, komu pripade kakšno mesto, kako si jih bodo razdelili, ni tako ne nenavadno ne presenetljivo – ta mesta so politična in logično je, da do odločitev prihaja na podlagi političnih dogovorov. Tako je povsod, nobena slovenska posebnost ni to. A da se politika na tak način vriva na raznih ravneh v centre za socialno delo, v domove upokojencev, šole, vrtce, zdravstvene in druge zavode – je res zunaj meja dostojnosti. Grozljiva mreža strankarskih veljakov se razkrije vsakomur, ki se loti na primer proučevanja sestave svetov šol, vrtcev, domov za upokojence itd. Povsod, v čisto vsakem svetu zavoda, sedijo predstavniki državnih strank, lokalnih in mestnih list – pretežno brez referenc na področju delovanja zavoda.

In zdi se, da smo se s tem sprijaznili. Ne s tem, da so jih kadrovali politično, temveč s tem, da imajo le politične reference. In tako male bitke med strankami, tistimi, ki so zdaj na oblasti, in tistimi, ki so v opoziciji (na ravni države ali občine), pa so njihovi predstavniki še vedno člani svetov zavodov, potekajo na ravni nekih specifičnih zavodov, ki bi morali biti politično popolnoma razbremenjeni. Preprosto gre za preveč specifično raven in vrsto organizacij, da bi morali mirno opazovati, kako tudi njih nadzoruje in upravlja politika.

A ko bi šlo vsaj za to, da hočejo res vplivati. Pa so razlogi za politično kadriranje v svete zavodov veliko bolj banalni, kot bi se lahko zdelo opazujočemu državljanu. Ne gre namreč toliko za vpliv kot pa za financiranje strank in njihovih aparatov. Stranke namreč ne kadrujejo svojih članov – po navadi članov iz lokalnega okolja – v te zavode zato, ker bi želele dejansko vplivati na njihovo delovanje, ampak zato, ker s tem zagotavljajo finančno nagrado svojim dejavnejšim članom – a ne iz proračunov stranke, ampak iz državnih sredstev. To ni bitka za vpliv, to je bitka za sejnine in potne stroške, za novce, in seveda s tem za recipročno zvestobo teh članov stranki. Ne gre torej toliko za direktorska mesta, ampak za ta na prvi pogled nepomembna mesta v svetih zavodov. To posredno priznava tudi Jurša. Stranke namreč res dobivajo denar za financiranje svojih strankarskih mrež iz proračuna, pri čemer je to financiranje zelo spodobno urejeno, a skozi desetletja je prav delegiranje v svete zavodov in na podobne funkcije postal v Sloveniji vzporedni način financiranja političnih strank oziroma strankarskega aparata. Za nagrado za volontersko delo za stranko so člani nagrajeni s članstvi v teh organih. To je princip delovanja.

Država ima namreč tako na lokalni kot na državni ravni dovolj uslužbencev na vsakem področju, da bi lahko ti nadzorno funkcijo v omenjenih organih zavodov opravljali kot del redne službe in brez sejnin. Zakaj ne? Seveda je malo verjetno, da bi to spremembo sistema stranke podprle v državnem zboru, ker so te sejnine danes pomemben del njihovega strankarskega ustroja. A če bi tak sklep sprejeli, bi zanimanje za ta mesta nemudoma upadlo. In vpliv politike bi se brez dvoma nemudoma zmanjšal.

Jurša je prostodušnež. Verjetno se sploh ni zavedal, kaj je povedal. No, dejansko je s svojo izjavo »oddal« prijavo računskemu sodišču, ki bi se moralo že zaradi te izjave nemudoma lotiti pregleda prepletenosti svetov zavodov s strankarskimi kadri. Ne more jim sicer izreči negativnega mnenja, lahko pa javnosti predstavi vsoto, ki jo na ta način strankam oziroma njihovim članom nameni državni proračun.