Dobro nasilje

N'toko

17. 6. 2016  |  Mladina 24  |  Žive meje

Živimo v eni izmed najvarnejših držav na svetu, v kateri skorajda ne poznamo novic o strelskih pohodih ali uličnih vojnah. Dogodki, kot so navijaški izgredi ali politični spopadi, so pri nas redki, kadar pa se zgodijo, celotno državo prekrije oblak tesnobe. Morda smo res ideološko razklani, a si prebivalci Slovenije kljub temu v veliki meri delimo prepričanje, da se morajo problemi reševati nenasilno. Vse javne osebnosti so ob kakem izrednem dogodku zato dolžne pred kamerami in na Twitterju izreči tisti generični stavek: »Ostro obsojamo vsako nasilje«. Nasilje je vedno in povsod slabo, ne izkazati zgroženosti nad njim pa bi bilo podobno škandalozno, kot če ne bi hoteli čestitali Petru Prevcu za zmago.

Trditev, da »obsojamo vsako nasilje«, seveda ne drži popolnoma. V resnici smo kljub nizki stopnji takšnih kriminalnih dejanj pogosto priča grobim fizičnim posegom v človeška življenja, ki pa nas v nasprotju z uličnimi spopadi niti najmanj ne motijo. Večina ljudi ne vidi ničesar obsodbe vrednega v telesni stiski, ki se zgodi zadolženi družini ob deložaciji iz njihovega stanovanja. Nihče ne doživlja moralne panike, ko priseljenca na silo deportirajo iz države ali pa obdelajo protestnika s solzivcem in pendreki. Zadnjič sem bil v nekem mladinskem klubu priča neprijetni situaciji, ko sta dva napihnjena varnostnika kar 20 minut z brutalnimi prijemi tiščala nekega lokalnega alkoholika ob tla, medtem ko so obiskovalci mirno nadaljevali pogovore in srkali pijačo. Ko sem šel opozorit menedžerja na nepotrebno agresivnost redarjev, mi je ta pomirjujoče odvrnil, da je nesrečni pijanec vstopil brez karte in se ni pustil mirno odstraniti, zato je takšen poseg nujen. Dejstvo, da možak ni plačal treh evrov za vstopnico, je torej spremenilo prizor, ki bi ga morali glasno obsojati, v nekaj tako normalnega, da lahko zraven piješ pivo in se pogovarjaš o NBA-finalu.

Razlika med sprejemljivim in nesprejemljivim nasiljem je torej nekje, kjer bi jo najmanj pričakovali: v birokraciji. Dobro nasilje je tisto, za katero ima nasilnež prave papirje, žrtev pa ne. Redar ima licenco, obiskovalec pa je brez karte – udri! Policaj ima nalog za deložacijo, stanovalcu pa je potekla pogodba – nagnat golazen! Čeprav v resnici nimamo kaj dosti zaupanja v politiko in sodstvo, premoremo ogromno vere v to, da so njihovi represivni organi nujno potrebni za zagotovitev reda. To seveda pomeni, da lahko včasih majhen zakonski člen odpre vrata veliki količini nasilja – zadolžene ljudi vrže na ulico, izbrisane kaznuje za delo na črno, begunce deportira v smrtno nevarne države, brezdomce odžene iz bogatih delov mesta … Daleč največ ljudi, nad katerimi je v neki točki postalo sprejemljivo izvajati telesne napade, ni nikoli storilo nasilnega dejanja, ampak so zgolj imeli v rokah napačen dokument ali premalo denarja.

Po navadi se ne zavedamo, kako zelo banalne stvari opravičujejo fizično grobost, dokler se sami ne znajdemo v njenem primežu. Minuli teden sem precej razmišljal o tem, ko smo se uporabniki Roga znašli pred vprašanjem, ali zakon dopušča županu Jankoviću, da nad nas pošlje posebne policijske enote. Vprašanje, ali bomo ponoči tepeni ali ne, je bilo odvisno od neverjetno trapastih pravnih cakic – bo izvajalec do 14. 6. postavil na steno tablo, na kateri piše »gradbišče«, ali jim je dovoljenje poteklo? Ali prihod bagra velja za začetek gradbenih del? Ali so premaknili kak cegel in to vpisali v gradbeni dnevnik? Za tistimi možakarji v rumenih brezrokavnikih, ki pridejo z mišicami naredit red, stojijo pravni strokovnjaki, ki se kot otroci v vrtcu z vso resnostjo prerekajo o pravilih sproti nastajajoče igre.

Situacije rogovcev seveda ne gre primerjati z veliko trajnejšim nasiljem nad izbrisanimi, revnimi, migranti, LGBT-skupnostjo in drugimi. Izpostavljam jo zato, ker mi daje priložnost od blizu opazovati reakcijo javnosti na »dobro nasilje« države. Na netu se je namreč pod članki o Rogu razvilo prav fanatično navijanje, da naj policija tej razvajeni drhali vendarle da lekcijo in jo zbrca ven. Gotovo gre pri skvotanju za občutljivo temo, glede katere je precej nerazumevanja, a vprašanje fizičnega nasilja očitno ni nikomur povzročala prevelikih preglavic. Rogovci so postali tisti človek brez karte, ki naj bi ga bilo treba naučiti pravil. Zoki naj ruši, mi pa odprimo pivo in uživajmo! Ko pa je nekaj dni po nasilnemu vdoru županovih redarjev sledil še poskus nasilnega vdora mlade ulične tolpe, pa je javnost ponovno vključila svoj moralni čut in začela govoriti nasprotno: »Vsako nasilje je nesprejemljivo!« Ugotovitev, da bi lahko tudi kdo brez licence njihove zahteve po rušenju rogovske golazni vzel resno, jim je očitno pognala strah v kosti.

Vse več ljudi je prepričanih, da se takšna nestrpna dejanja pojavljajo zaradi odsotnosti uradnih represivnih organov, a bi lahko trditev obrnili tudi na glavo. Mar ni bil izbris dejanje državnega nasilja, ki je novi generaciji ljudi sporočil, da so nekateri prebivalci Slovenije manj vredni od njih? Mar nista vojska in bodeča žica na meji sporočila slovenski mladini, kako je treba ravnati z migranti? In ne nazadnje, ali ni Janković s svojim nočnim napadom na tovarno Rog pokazal ljubljanskim jeznoritežem, da je ta upravičena tarča nasilja? Ulično nasilje pač ne nastaja le zaradi odsotnosti državnega nasilja, ampak je tudi njegova posledica. Države, ki s prebivalci ravnajo bolj na trdo, nikakor niso varnejše, ampak proizvajajo vzdušje, v katerem vse več ljudi verjame, da je upravičeno »pomagati« policiji tako, da zakon vzameš v svoje roke.

Vse to govorjenje politikov o nesprejemljivosti nasilja je zato treba jemati s precej rezerve. Od kod potem vse bolj militarizirana država, novo zaposlovanje na policiji in povečanje sredstev za vojsko? Od kod vse več nabitih varnostnikov, ki stojijo že pred vhodom v malodane vsako stavbo? Nasilje naj bi bilo nesprejemljivo, hkrati pa se odpira ogromno novih delovnih mest prav na področju poklicnega nasilništva. Morda smo pozabili, da varnost in mir v tej državi nista bila produkt trdega represivnega aparata, ampak ekonomske enakosti in priložnosti za ustvarjanje dobrega življenja, ki ga je zagotavljala ljudem.