Začetek konca EU

dr. Bogomir Kovač

17. 6. 2016  |  Mladina 24  | 

Britanci bodo 23. junija pred eno najpomembnejših zgodovinskih odločitev. Deset dni pred referendumom o izstopu iz EU so prvič v rahli prednosti zagovorniki »brexita«. Osi ločitev obeh polov postajajo vse ostrejše in zunaj tradicionalnih strankarskih linij, argumenti so bolj politični in čustveni kot ekonomski in racionalni. Torijci so razcepljeni, laburisti brezglavi, nacionalisti manipulirajo. Škoti in Irci so v večini za EU, Angleži proti, strah in negotovost sta skupno orožje vseh. Toda brexit je lahko celo zdravilo za EU, tako z vidika njene politične demokratizacije kot tudi ekonomskih reform.

Ideja o britanskem izstopu je navidezno slaba, odločitev bo izrazito politična in ne ekonomska. Britanci naj bi se odločali za brexit, ker želijo ohraniti svojo suverenost in identiteto, ker zavračajo bruseljsko vizijo EU in migrante, igrajo večno igro svoje posebnosti in večvrednosti. Toda hkrati vedo, da bodo tveganja večja, da bodo na kratek rok ekonomsko več izgubili kot dobili. Britance motijo njihovi neto fiskalni transferji v EU, nasprotujejo evru in večji politični integraciji. Torijci vidijo rešitev v posebnem preferenčnem dogovoru z EU, Corbyn zahteva opustitev neoliberalizma na račun socialne agende, rasistični UKIP se zavzema za vrnitev k imperialnemu angleškemu nacionalizmu. Politično odločanje naj bi usmerjali ekonomski argumenti.

Toda ekonomski dokazi so se izkazali za čisto manipulacijo. Skupina osmih uglednih ekonomistov, zbranih okoli profesorja Minforda (Economists for Brexit), je dokazovala, da izstop VB prinaša dva odstotka gospodarske rasti, pet odstotkov večjo konkurenčnost, povečanje plač za 1,5 odstotka, oportunitetni stroški nadaljnjega članstva v EU pa so ocenjeni na 3,2–3,7 odstotka BDP-ja. Na drugi strani številne raziskave dokazujejo nasprotno. Ministrstvo za finance je v treh scenarijih ocenilo posledice izgube evropskega trga, v povprečju bi izgubili 6,2 odstotka BDP-ja, gospodinjstva na leto 4300 funtov, znižale bi se rast, zaposlenost, blaginja … Razlike v ocenah ne dopuščajo racionalne politične razprave, zato prevladujejo banalnosti in diskreditacije nasprotnikov. Paradoks je očiten. Bolj ko so motivi politični, bolj je ekonomska argumentacija manipulativna.

Kateri strani verjeti? Nobeni. Vsi modelski izračuni so namreč vredni toliko kot njihove predpostavke in predvidevanja glede prilagajanja. Časovni okvir je v primeru obstanka ali izhoda sedem let, dve leti za pravnopolitično rešitev in pet za ekonomska prilagajanja. Vseeno, ali bo to nova pogodba o obstanku ali izstopu. O tem vselej odločajo članice EU, v obeh primerih bodo v ozadju strukturne prilagoditve glede na skupni trg, trgovinske režime, tečajne in obrestne politike, finančne in bančne spremembe … Teorija racionalnih pričakovanj predpostavlja, da se ekonomski subjekti hitro prilagajajo ter izkoristijo vse možnosti in priložnosti. In to je v ozadju optimističnih sklepov Minfordove skupine. Vladni izračuni nasprotno manipulirajo z gospodinjstvi, zgolj preračun na prebivalca bi nameril zgolj 1800 funtov izgube. Dalje, prva skupina predvideva, da Britanci z izstopom na mednarodnih trgih pridobijo konkurenčno prednost, nasprotniki prav zaradi izgube ekonomskih koristi enotnega trga napovedujejo gospodarski kolaps. Enaki sistemski mehanizmi, povsem drugačni sklepi.

Ključno vprašanje je, kako bi se na morebitni izstop odzvala EU. Dosedanja taktika groženj, ki so jih izrekli iz ZDA, pa tudi evropske politične, finančne in korporativne elite, so preprosto igra strahu. Argument miru se je izpel. Evropa je vendarle najbolj krvava, agresivna in nasilna celina, Velika Britanija simbolizira vzpon in propad največjega efektivnega imperija vseh časov, zato je prehod od Hobbsovega Leviathana na kantovsko mirovno unijo v drugi polovici 20. stoletja odrešujoča epizoda in ne naravno stanje zgodovine. Za sedaj je brexit napoved izrednega stanja, vsi se bojijo domino učinka, da bi izstopile Grčija, Poljska, Švedska ... Zato to želijo preprečiti za vsako ceno, grozijo z ekonomskim zlomom, na obzorju je ekonomska vojna. Od tod pa ni daleč do politične in vojaške.

Ključno vprašanje je, kako bi se na morebitni izstop odzvala EU.

Vendar ni enoznačne ocene, kakšni so dejanski stroški in koristi izstopa. Zagotovo dramatične analize ne držijo, sicer alternativne poti Norveške ali Švice, pa tudi Kanade ali Nove Zelandije ne bi bile tako uspešne. Zato bi bilo najbolj modro, če EU in drugi pripravijo spodoben in miren izstop Velike Britanije iz EU. Britanci potrebujejo hiter in učinkovit sporazum o tem. Jasno, EU potrebuje Veliko Britanijo in obratno, toda obe bosta bolje shajali druga ob drugi. Skupne prihodnosti za zdaj ni videti, tudi če bi spremenili temeljne sporazume in politike EU.

Razlike pa niso nepremostljive. EU danes sestavlja več mrežnih unij, skupine držav z različnimi mehanizmi povezav, hitrost integracije je različna, divergenca članic vse večja. EU nima britanske kolonialne identitete, ni nastala s centralno močjo ene države, temveč kot asimetrična skupnost suverenih držav. Presenetljivo, EU in Britance pesti podobna konstitucionalna agonija, kriza politične identitete in nacionalnosti, finančne globalizacije in neoliberalizma. Povsod vlada faustovska dilema, kako rešiti vprašanje suverenosti, ne ekonomije. Problem Velike Britanije in EU je politični in ne ekonomski. Le Angleži so dovolj oholi, da upajo povedati, da polovično nosečnost lahko reši zgolj abortus.

Toda rešitev obstaja. UEFA naj zaradi divjanja angleških navijačev izključi Anglijo z nogometnega prvenstva v Franciji, kjer bodo morda slavili Nemci … Referendumske dileme bi bile rešene. Angleži bi prevagali brexit, izstop pa bi bil bolj športen kot političen in ekonomski. Vsi bi uživali. Britanci zunaj, Francozi z organizacijo, Nemci z zmago … Ni mogoče najti lepšega začetka konca EU.