Se je izplačalo?

Vlado Miheljak

24. 6. 2016  |  Mladina 25  |  Dva leva

»Ne čujem dobro, ali želim da vam odgovorim na ovo što tražite, da će svi oni koji su se poslužili ljudima da manipulišu radi ostvarenja političkih ciljeva protiv Jugoslavije biti kažnjeni i biti uhapšeni!«
— Slobodan Milošević je leta 1989 na mitingu pred skupščino Jugoslavije napovedal čistke in obračune.

»Ste znanilci sprememb. Znanilci sprememb, ki jih danes v celoti še ni. Na čelu teh institucij, proti katerim, ali pa proti delu katerih se tukaj velikokrat protestira, so še vedno isti ljudje. Vendar ne bodo več dolgo, ne bodo več dolgo. Nekateri se bodo sami umaknili, druge bo odnesel čas sprememb. In ta čas prihaja.«
— Janez Janša je leta 2016 na mitingu pred sodno palačo napovedal čistke in obračune.

»Alternativ, ki se pojavljajo kot gibanja Aleša Primca ali NSLS Franca Kanglerja, zagotovo ne bi bilo, oziroma zanje volivci ne bi videli nobene potrebe, če bi bili v NSI in SLS sposobni kritično premisliti svojo pot in s tem svojim nekdanjim volivcem utrditi vero, da starih napak ne bodo ponavljali.«
— Janša v intervjuju za Reporter razkrije, zakaj bo inštaliral novo ljudsko stranko in nove krščanske demokrate.

»Ko rušite spomenike, ohranite podstavke – vedno jih lahko znova koristno uporabite.
— Stanisław Jerzy Lec je že pred več kot pol stoletja opozoril na pomen recikliranja za trajnostni zgodovinski razvoj.

Če bi izjemno plodoviti poljski aforist Stanisław Jerzy Lec preživel komunizem (umrl je že leta 1966, star komaj 57 let), bi gotovo moral revidirati številne svoje družbene in politične diagnoze in krilatice. Denimo tisto, znano iz šestdesetih let: »Sezam odpri se – ven hočem.« Ta aforizem je v času njegovega življenja in tudi kasneje predstavljal zaščitni znak upora proti fizični in mentalni zaprtosti vzhodnoevropskih komunističnih režimov.

Za takratno Jugoslavijo krilatica ni bila v celoti primerna, z njo se nismo istovetili, ker sistem ljudi ni imel pod ključem, mentalno pa je bil prostor tudi veliko bolj odprt kot v ostalih socialističnih deželah. A če bi Lec revidiral svojo krilatico in zapisal, »Sezam odpri se – nazaj hočem«, bi danes tudi pri nas marsikdo dvignil roko in rekel: »Tudi jaz!« Nostalgija po dobrih starih časih (tako tudi jugonostalgija) ni revidirana diagnoza nekega preteklega časa, ampak odziv na aktualni čas. Diagnoza sedanjosti. Danes, »25 let po osamosvojitvi«, lahko sicer lahkotno rečemo, da je bilo prej bolje, a to ne drži. Jugoslavija je bila kulturno bogata dežela, vredna lepega spomina, a sistem je prišel do točke, ko se je bilo treba odločiti, kako naprej. Na žalost sta hkrati potekala dva nasprotibežna procesa, kjer je takratna Slovenija simbolizirala eno orientacijo in Miloševićeva Srbija drugo. Onkraj te polarizacije so bile republike in pokrajine, ki so predvsem razvojno preveč zaostajale, da bi lahko na dnevni red postavljale človekove pravice, državljanske svoboščine, politično participacijo, emancipacijo partikularnih identitet … In drug drugega takrat nismo mogli čakati, saj so bili procesi nezdružljivi. Sredi osemdesetih let je bil razpad s prihodom Miloševića na oblast v Srbiji neizogiben. Vprašanje je bila samo cena, ki jo bo treba plačati. In kot je že skoraj pravilo, so jo v velikem spopadu med velikimi igralci, pogojno rečeno, reformistično Slovenijo in regresivno Srbijo, plačali tretji – jugoslovanski tretji svet. No, idealizirane in poenostavljene črno-bele oslikave tudi že pred velikimi spopadi niso držale. Urbana Srbija, intelektualna elita, je bila po načinu razmišljanja veliko bolj na »slovenski« kot »srbski« liniji. In po drugi strani je bila t. i. »razumniška« Slovenija po svojem načinu razmišljanja in delovanja precej podobna Srbiji okrog SANU (Dobrica Ćosić, Kosta Mihailović, Dejan Medaković, Vasilije Krestić, Mihajlo Marković …). K sreči je v trenutkih odločitve v Sloveniji prevladalo stremljenje, ki je v suverenizaciji videlo predvsem pogoj za demokratizacijo, in ne razumniško, ki je demokratizacijo razumelo zgolj kot neizogibno izbiro na poti k suverenizaciji.

Država ob 25-letnici vsekakor ni v dobri kondiciji. Pravzaprav je v približno takem stanju kot Janez Janša. In morda je to najbolj tragikomična posledica razpada skupne države ter osamosvojitve: rešili smo se enopartijskega sistema, dobili smo Janšo. Ja, rešiš se suše in dobiš povodenj. Katera izbira je boljša? S Stalinom rečeno: obe sta slabši. 25 let po osamosvojitvi, po begu iz Jugoslavije, v Sloveniji vlada vzdušje, kakršnega smo bolj spremljali kot čutili v Miloševićevi eri. Mitingaštvo, ustvarjanje državnih sovražnikov, razkrinkavanje veleizdaj, hujskaštvo, manipulacije, ponarejanja, podtikanja, nestrpnost, ksenofobija ...

V zadnjih mesecih pa nas lahko navdaja z optimizmom dejstvo, da Janša iz splošnega problema postaja vse bolj in predvsem problem desnice. So kot družina, ki je vsa ujeta v nevrotični scenarij svojega člana. V naslednjih dneh se bo pokazalo, koliko politične modrosti premorejo. Ko je po Depali vasi Peterle naivno šel na miting podpore Janezu Janši, so ga mitingaši dobesedno popljuvali; ko je pred kratkim Ljudmila Novak spregovorila Janševi publiki, je bila izžvižgana na odprti sceni. Bodo 25. 6., na »alternativni proslavi«, ponovili napako?

Vsekakor je Janša ta čas v vojni z vsemi in vsakomer. Tudi s sabo. To je nazadnje izkusil tudi Reporter, ki mu je pripravil prijazen predpraznični intervju v obsegu, kakršnega je v najboljših časih v kubanski Granmi doživel le še Fidel Castro. Pa je ozmerjal tudi njih. Da se ne razvadijo.

Vsaka desnica ima takšnega janšo, kakršnega si zasluži. Upam (in se bojim), da ne tudi vsaka Slovenija.