Nosi zlata jajca in privlači kukavice

dr. Bogomir Kovač

24. 6. 2016  |  Mladina 25  |  Ekonomija

Zapleti z menjavo nadzornikov Luke Koper so zgolj vrh ledene gore, pa tudi vnovičen dokaz nesposobnosti in poniglavosti sedanje vladne garniture na področju korporativnega upravljanja in razvojnih projektov. Desetletje traja politično poigravanje z Luko in preigravanje z drugim tirom, škoda je velika, oportunitetni stroški visoki. Sedanja vladna rešitev je preprosto poslovno neumna, finančno neizvedljiva in politično škodljiva, s takšnim razvojnim pristopom bodo kvečjemu uničili poslovni model Luke, ki edini še deluje. Pristanišče z logističnimi storitvami edino nosi zlata jajca, zato očitno privlači kukavice. Toda kar je slabo za Luko, ne more biti dobro za Slovenijo. In te lekcije Cerarjevi niso dojeli.

Korporativno upravljanje SDH in ministrstva za finance z državnim sekretarjem na čelu so pri načrtovani zamenjavi NS Luke Koper doživeli kot nov strokovni in politični zdrs. V ozadju te menjave je namreč mnogo širša in nevarnejša igra, povezana z usodo pristanišča in Luke Koper, logističnega biznisa in drugega tira. Težava je dvojna. Luka ima v zadnjih dveh letih nadpovprečne poslovne rezultate. Torej za zamenjavo ni neposrednih poslovnih razlogov. Hkrati pa ima na čelu uprave in NS ljudi, ki se preprosto ne dajo voditi in podrediti političnim vplivom. Politična menjava neposlušnih pa je pokop korporativnega upravljanja. Največji problem Luke Koper po obdobju Bruna Koreliča so prav nenehne menjave nadzornih svetov in uprav. V času Janševe vlade so se vrstile zgrešene naložbe, kasneje je slabo vodenje botrovalo izgubam, sprlo deležnike in razbilo razvojno koalicijo logistov, obeh občin in države. Komunisti so imeli v preteklosti težave z razumevanjem tržne ekonomike in kapitalskih družb, toda razvili so veliko odgovornejši odnos do vodstvenih kadrov in poslovnega razvoja kot sodobne, z demokracijo ozaljšane politične elite. Luka Koper je s svojo poslovno zgodovino in sedanjimi zapleti izvrsten primer.

Seveda je bilo mučno in nedojemljivo, kako so tudi tokrat skušali razložiti zamenjavo Žnidaršič Kranjčeve in drugih. Manipulacija s podatki glede donosnosti in stroškov je bila tako očitna, da bi morala stati glave oba, tako Dragonjo kot Jazbeca. Potem so tu povsem strokovno zgrešene argumentacije glede neusklajenosti strateških dokumentov. Strategija SDH je zavezana finančnim ciljem in lastniškim razmerjem, ne govori o sektorskem razvoju. Strategija je lahko orodje nadzora družbe, če so temu prilagojeni akti, politike in kultura upravljanja. In to na obeh straneh, tako pri SDH kot pri podrejenih družbah, kot je na primer Luka. Hkrati pa za vsebinske posege potrebujemo sektorske strategije in politike države, česar seveda tako pri Luki Koper, Telekomu in drugje še ni in zato strategije ne morejo biti kamen spotike. Za nameček je za Luko Koper izjemno pomembna koncesijska pogodba, ki pa jo tudi vsak interpretira po svoje. Brez enotnega pravnega okvira, jasnih korporativnih pravil in razvojnih načrtov ni mogoče posegati v strateški razvoj neke družbe, še manj upravičevati kadrovske zamenjave. To je preprosto abeceda korporativnega upravljanja.

Namesto da bi vlada, zlasti minister Gašperšič, povezala deležnike, jih je do kraja sprla, in to pred odločilnimi koraki ključne izgradnje drugega tira. To je še toliko bolj usodno, če ves model vodenja, upravljanja in financiranja projekta temelji na razvojni koaliciji in javno-zasebnem partnerstvu. Kako bodo sprti domači javni deležniki privabili tujega zasebnega partnerja, ostaja skrivnost razodetja te vlade. In tu tiči druga čer. Cerar govori podobno kot pred šestimi leti Pahor, vozijo se z vlaki iz Ljubljane in sejejo prazne besede v Kopru. Toda ves teater ne more prikriti zmede odgovornih. SDH menja člane NS, vlada pa zatrjuje, da ne gre za menjavo uprave. Ne bodo spreminjali koncesijske pogodbe glede tretjega pomola, Gašperšič pa na tem gradi celotno konstrukcijo zasebnega financiranja. Ne bodo zamenjali upravljavskega in poslovnega modela Luke, pa je ves razvojni kvas novega projektnega podjetja naravnan natančno v to smer. Semenj protislovij je dokaz, da vlada in SDH govorita eno in delata drugo.

Projektno podjetje 2TDK je vse in hkrati nič. To je družba za vodenje projekta, izgradnjo in financiranje, potem lahko postane za nekaj desetletij celo logistično podjetje, združuje domače in tuje partnerje, postaja varuh javnega interesa in zasebnih pobud. Občasno si deli nekaj pristojnosti z idejo Slovenskega logističnega holdinga (SLH) kot koncesionarja. V tej daljši verigi vrednosti države, 2TDK in SLH vladajo zamotana pravna razmerja, le finančni tok generira edini sposoben vir, Luka Koper. In to je tretji kavelj spora. Logika je politično preprosta, institucionalno pa zapletena, da prikrije druge tri, dejansko privatizacijo logistike (prek SLH, 2 TDK, nakupa dela SŽ), namene strateškega financerja drugega tira (koncesnina za tretji pomol) in visoko ceno izgradnje nove proge (na ravni TEŠ 6). Tudi obrambno orožje je standardno, nobenega zadolževanja države, da ne bi sama racionirala projekta in pokrila investicije. Nemčija se tu skupaj z Avstrijo znajde v dvojni vlogi. Najprej pritiska z evropskimi fiskalnimi pravili, na drugi strani kot nekdaj z Medhornom zdaj nastopa s Sorgenfreiem, v ozadju bo svoje zagotovo odigral tudi novi avstrijski prvi minister Kern. Cerarjevi so tu zgolj zmedeni statisti tujih državnih in korporativnih interesov.

Novi poslovni model je seveda usodna političnoekonomska neumnost, tempirana bomba. Gašperšič je njen boter in bi moral oditi, z interpelacijo ali brez nje. To je preprosto napaka te vlade. V nasprotnem primeru bo Luka Koper dokončen Cerarjev politični pokop. Luka Koper ne more biti srečna družina zgolj za nekatere, kot pravi Dragonja. Vsaj tu je blizu resnici in Tolstoju. Saj veste, vse srečne družine so si podobne, nesrečna pa je vsaka po svoje.