Dr. Bogomir Kovač: Ko smisla ni videti

dr. Bogomir Kovač

1. 7. 2016  |  Mladina 26  |  Kolumna

Izid britanskega referenduma s tesno zmago zagovornikov izstopa iz EU je marsikoga presenetil in šokiral. Dejansko pa je zgolj potrdil, da je nezadovoljstvo ljudi z vladajočimi elitami na eni in razvojno krizo EU na drugi strani vse večje. Ločitve so vedno zapletenejše od porok, prinašajo veliko negotovosti in tveganja, toda navadno partnerjem ponujajo vsaj upanje na drugačno prihodnost. Vprašanje suverenosti bo v osrčju pogajanj o novem položaju VB in EU. Britanski izstop je morda zadnja demokratična priložnost za evropske politične elite, da zagotovijo drugačno EU, manj neoliberalno in bolj socialno.

Referendumski izid prinaša nekaj jasnih posledic. Cameron odstopa s premierskega položaja, podobno je storil britanski komisar Hill v Bruslju. Britanija je torej v prihodnjih treh mesecih, do kongresa torijcev, sredi vladne krize. Grozi ji tudi notranja konstitucionalna kriza. Škotska in Severna Irska, ki sta večinsko glasovali za obstanek v EU, napovedujeta referendum o odcepitvi. VB bodo morda jutri, tako kot v nogometu, zastopali samo še Angleži. Zamajali so se kapitalski in valutni trgi. Funt je pristal na ravni iz leta 1985, borzno znižanje cen za desetino v enem dnevu spominja na lom po Lehman Brothersu, znižale se bodo cene nepremičnin, zmanjšale investicije … VB bo letos izgubila slab odstotek BDP. Finančna industrija meri desetino britanskega BDP in bo sprva najbolj prizadeta, prilagoditi se bo moral tudi izvozni del gospodarstva. Toda v vsem tem ni nič posebno dramatičnega. Vrednost funta se je v sedemdesetih letih znižala za tretjino, na začetku devetdesetih let, ko je Britanija izstopila iz ERM, za četrtino. Carinski režimi znotraj WTO so na rekordno nizkih ravneh, prehodni trgovinski režimi so stalnica. Tu torej ni posebne drame.

Negotov in bolj zoprn bo socialni položaj ekonomskih migrantov, treh milijonov iz EU in milijona Britancev v drugih članicah. Trg dela bo hitreje od trga kapitala potreboval prehodno rešitev. Ljudje ne morejo čakati na politična pogajanja in morebitno histerijo v Bruslju ali Londonu. Britanski neto prispevki v proračun EU bodo za pet milijard nižji. Toda če želijo kasneje Britanci ohraniti podoben pridruženi položaj kot Norveška ali Švica, bodo morali ravno tako prispevati v evropske sklade. Neto tokovi ne bodo bistveno nižji, zato se z reševanjem tega vprašanja ne mudi. Britanci že danes obvladujejo 98 odstotkov svoje javne porabe, torej novo razmerje do EU ni nič posebnega. Dejstvo je, da VB in EU tudi v prehodnem obdobju in kasneje ostajata ekonomska partnerja. Po izstopu se spreminjata zgolj pravni temelj in politični položaj.

EU izstop VB sprejema predvsem kot politično in ne ekonomsko vprašanje. Nevarnih je troje sporočil. Prvič, britanski izstop povečuje politično negotovost, ljudje ne zaupajo več elitam, evropska integracija jim ne ponuja ničesar otipljivo dobrega. Živimo v svetu D. Trumpa, splošnega nezadovoljstva ljudi in iskanja rešiteljev. Zato se povsod krepi močna nacionalistična, ksenofobna, izključevalna skrajna desnica, slavijo Farage, Le Penova, Wilders ... Kohezivnost in moč liberalnih demokracij se zmanjšujeta, nevarnost sodobnega fašizma in avtokracij narašča. Toda mir, ki so ga kot skupno dobrino EU prodajali po II. svetovni vojni, ne prepriča nikogar več. Evro in prosti prehod državnih meja sta edini otipljivi koristi, a ju je kriza omajala. Zato ljudje v EU ne vidijo več pravega smisla.

Drugič, EU je bila vedno projekt političnih in poslovnih elit, zaradi tega ima zmeraj težave z legitimnostjo. Spomnimo se francoske in nizozemske zavrnitve lizbonske pogodbe leta 2005, Nizozemci so letos zavrnili pogajanja med EU in Ukrajino, Orbanova Madžarska bo na referendumu zavračala evropske begunske kvote. V ozadju so že napovedi, da bi brexitu lahko sledili francoski, nizozemski in švedski izstopni referendum, tu so tudi Grki, pa še kdo. Britanski »ne« ni stvar čudaške politične identitete Britancev, temveč gre za univerzalni problem. Bruselj danes bolj spominja na upravljavsko moč papeške države kot na sodoben civilni servis, nacionalna država je še vedno edina avtentična politična oblast. Zato razpada meddržavni sistem EU. VB z izstopi in posebnim položajem že od časov Henrika VIII. vedno znova rešuje ta razmerja.

Tretje sporočilo je nadgradnja obojega. EU je danes bolj tehnokratska kot demokratična institucija. Bruseljska nomenklatura ob britanskem izstopu ponuja preprosto politično rešitev, strnitev vrst 27 članic in še več »unije«. To pa je nevarna iluzija. Evropski projekt gradi na skupnih pravilih, brez jasnih ekonomskih institucij in politik, deluje v nacionalnih okvirih brez določila politične unije, legitimnega vodenja na ravni EU. To je samomor demokracije. Ta je združljiva z ekonomsko integracijo, če je transnacionalna. EU kot federalna unija pa danes ni niti želena niti mogoča rešitev.

EU ni več nedolžen laboratorij nadgradnje nacionalnih držav. Politične trileme, da ni mogoče imeti hkrati nacionalne suverenosti, demokracije in globalne ekonomske integracije, EU ni rešila. Britanski izstop in »vrnitev« k skupnemu trgu sta zato, paradoksalno, njena rešitev. EU zahteva rekonstrukcijo iz temeljev, deset let federalizacije je njen pokop. Namesto neoliberalne agende kapitala z desne, ki je EU razbil, naj še enkrat poskusi s socialno EU z leve. Britanski izstop je lahko priložnost za obe strani, če bo ekonomski razum prevladal nad politično histeričnostjo, prazno retoriko in diplomatsko koreografijo.

Braudel je nekoč dejal, da ima zgodovina tri dele, eden se vrti hitro, drugi počasi, tretji stoji. Os, ki vrti EU, podpirata zaposlenost in socialna varnost. Za sedaj prevladujeta strah in živčnost. Končuje se era federalne EU, politična rešitev je njena socialna in ne tržna preobrazba. Morda bo tudi izgubljena evropska levica v tem videla svoj sveti gral.