Brez izhoda

N'toko

1. 7. 2016  |  Mladina 26  |  Kolumna

Če bi bil Britanec, bi prejšnji četrtek na referendumu verjetno obkrožil »Remain«. V teoriji sem absolutno za izhod, toda dvomim, da bi se lahko pripravil do tega, da bi oddal svoj glas podpore političnim podganam, kot sta Farage in Johnson, niti se ne bi zmogel pridružiti množici kričačev, ki so se pod tistimi žalostnimi imperialnimi zastavami predajali svojim najbolj rasističnim strastem. Groza bi me bilo ideje, da besnim internetnim komentatorjem, ki kričijo, da je treba »postreliti begunsko golazen«, pomagam doživeti občutek zmagoslavja. Najbrž so se levi evroskeptiki te dni na britanskih ulicah počutili enako nelagodno, kot bi se slovenski levičarji med množico vztrajnikov na kaki Janševi proslavi. Z brexit kampanjo je bilo preprosto preveč stvari narobe.

Toda na srečo nisem Britanec, zato lahko vso to histerijo opazujem z razmeroma varne razdalje. Lahko si ogledam statistike in si poskusim razložiti, od kod prihaja njihova želja po tem, da »vzamejo nazaj nadzor«. Iz razporeditve glasov lahko sklepam, da so desetletja, v katerih so bili prebivalci postindustrijske Anglije bolj ali manj izključeni iz odločevalskih procesov, pripravila ljudi, da pograbijo priložnost za kakršnokoli odločanje – magari o usodi migrantov. In lahko si predstavljam, zakaj so liberalne vrednote bogatega Londona, katerega estradniki se ves čas norčujejo iz »zarukanih deželanov«, postale nekaj, kar prebivalcu brezperspektivnega Wolverhamptona požene kri v glavo. Lahko si tudi predstavljam, da je temu Wolverhamptončanu precej manj do multikulturnosti, kot mu je do občutka ponosa, ki ga je izgubil s propadom lokalne industrije. Ne bi se jim mogel pridružiti, lahko pa razumem, zakaj bi ceneni slogani v stilu »naš denar našim ljudem« utegnili nagovoriti nekoga, ki že leta išče spodobno službo. Jasno, turbonacionalisti ne prihajajo le iz vrst delavskega razreda, v veliki meri pa tudi na Otoku drži, kar je za Balkan nekoč rekel Rambo Amadeus: »Nacionalizam je tema do 300 eura prihoda mjesečno. Njima se servira ta priča. Kad plaća prijeđe 500 eura, onda počinje razgovor o garderobi i kafićima. Kad prijeđe tisuću, onda je top tema zdrava hrana, ljetovanja i zimovanja, a kad se popne na više od tri tisuće, onda prestaje svako palamuđenje ...«

Mnogo lažje kot v misli nerazsodnih brexiterjev se je seveda vživeti v internetne meme, privoščljive zbadljivke in moralistične obsodbe, ki te dni krožijo po medijih na njihov račun. Reakcije segajo od ogorčenja nad tem, da so »zarukani hilbiliji zakockali prihodnost Evrope«, do tega, da so »starci zakockali prihodnost mladih«. Urbani srednji sloj kar tekmuje v tem, česa vsega bi jih obtožil. Sovraštvo! Rasizem! Izolacionizem! Ekonomska nepismenost! Niso ti butasti Otočani gledali Johna Oliverja, ko je UNIČIL Brexit? Niso videli simpatičnega oglasa sira Patricka Stewarta za Remain? Niso slišali lepih besed evropskih veljakov, ki so jih moledovali, naj ostanejo v družini? Res se ni težko pridružiti tem reakcijam opazovalcev, zgroženih nad vzponom desnih populistov – Trumpov, Faragov, Le Penov tega sveta. Še več, norčevanje se lahko v takšni situaciji celo občuti kot dolžnost.

Precej težje pa je razumeti, da so razgledani in strpni ljudje, ki se norčujejo iz populistov, danes še vedno pripravljeni videti Evropsko unijo kot ščit pred ultradesničarsko ideologijo in jamstvo za stabilno, strpno družbo. Očitno so pozabili, da so bili prav predstavniki evropske komisije tisti, ki so med krizo proti vsaki razumni ekonomski logiki od držav članic zahtevali varčevalne ukrepe, s katerimi so milijone ljudi vrgli v ponižujočo negotovost. Da so uslužbenci evropske mejne policije Frontex tisti, ki so varovali schengensko mejo pred migranti za ceno deset tisoče mrtvih. Da EU ni nikoli zares ustavila kršitev človekovih pravic lokalnih šerifov, če so se ti držali njihovih ekonomskih vodil privatizacije in varčevanja. Bodimo resni, še tako naivni evronavdušenec bi danes težko trdil, da so te institucije gradile dobre temelje za stabilne in odprte države.

A namesto da bi se posvetili posledicam globalizacije in legitimnim skrbem, ki jih je ta prinesla, so liberalni mediji in politiki največji del svoje energije namenili norčevanju iz volivcev. Urbani srednji sloj jim je v tem samouničujočem preziru do demokracije vdano sledil. Za sabo imamo več mesecev lova na neumne tvite brexiterjev, na sporne izjave Trump fenov in šovinistične faile podpornikov Bernieja Sandersa (nastala je celo skovanka »Bernie-bros«). Tako so ustvarili katastrofalno sliko sveta, v katerem vsak, ki si upa podvomiti o mednarodnih trgovskih sporazumih ali zahtevati več lokalne avtonomije, pristane v istem košu z rasističnimi nacionalisti, neoliberalni tehnokrati pa pomenijo glas medkulturnega dialoga in strpnosti. Kakšna norost! Ne trdim, da rasistična čustva res niso dejavnik pri odločanju za populiste mnogih volivcev, mirno pa lahko rečemo, da so teren za te populiste pripravili prav neoliberalni tehnokrati. In ti isti tehnokrati nas danes strašijo pred demokratično voljo volivcev. »Vidite, kaj se zgodi, če daste besedo navadnim ljudem? Takoj pobezljajo in naredijo neumnost! Sam rasizem in šovinizem sta jih!«

Če nam je všeč ali ne, se bo število nasprotnikov globalizacije povečevalo (najprej v bogatih državah, nato v revnejših) in ti volivci bodo spreminjali podobo sveta. Z velikim delom te množice se zagotovo v marsičem ne strinjam, a kaj storiti? Lahko se pretvarjamo, da so ti ljudje nepopravljivo neumnejši od nas in da bodo izginili v trenutku, ko jih John Oliver UNIČI v komičnem prispevku, namenjenem krogu že prepričanih urbanih levičarjev. Lahko pa si vendarle priznamo, da nas vztrajanje v EU nikakor ne dela progresivne, ter začnemo utirati pot, po kateri bo mogoče zavrniti globalizem iz drugih, manj škodljivih razlogov. Kajti v resnici ni tako nemogoče brezposelnemu delavcu iz Wolverhamptona razložiti, da za njegove probleme niso krivi migranti, ampak ekonomska ureditev. Očitno bo precej težje dopovedati prosvetljenim meščanom tega sveta, da za mednarodno solidarnost potrebuješ vse kaj drugega kot skupno birokratsko kletko, zgrajeno po meri multinacionalk