Bernard Nežmah: Drzni v poslušanju

Bernard Nežmah

1. 7. 2016  |  Mladina 26  |  Kolumna

Zakonski predlog vlade, da uzakoni možnost, da so na fakultetah predavanja samo v angleškem jeziku, je sprožil številne ugovore in peticijo uglednih univerzitetnikov. In Državni svet je pripravil posvet, na katerem naj bi soočali in iskrili argumente zagovorniki in nasprotniki. Toda namesto dialoga so se vrstili ekspozeji šolskih in kulturnih ministrov Maje Makovec Brenčič in Antona Peršaka, za njima je nastopil akademik in veliki lingvist Janez Orešnik z duhovitim govorom, v katerem je orisal strukturne nevarnosti novega zakona, nato pa so se zvrstili še kritiki in podporniki, ne da bi organizator priredil možnost takojšnjih replik in spopada mnenj. Še več, po slabi polovici programa je ključna ministrica zapustila posvet. Srečanje, ki naj bi omogočilo vladi, da sliši poglede drugih, jih bodisi pobije ali pa jim prisluhne, se je sprevrglo v farso demokracije. V partijskem režimu oporečniki niso smeli objavljati svojih nestrinjanj s komunistično partijo, danes nasprotniki vladne politike sicer lahko javno govorijo, a vpijejo v prazno, ker jih oblast sploh nima namena slišati.

Kultura dialoga, kjer antagonisti v ringu javnosti polemizirajo z nasmehom med seboj, je na Slovenskem praktično izginila. Zato si velja ogledati posnetek srečanja razvpitega Vojislava Šešlja z vodjo socialdemokratov Nenadom Čankom pred skupščinskim dvigalom. Po poldrugem desetletju sta se srečala velika politična nasprotnika. V beograjski skupščini mu je pred teve kamerami presenečeni, a nasmejani Šešelj izrekel dobrodošlico: »Si še vedno živ Čanak?« Čanak mu je hitro vrnil: »Gospod Šešelj, ste še vedno na svobodi?« Slednji: »Se je dogodilo, da so me vrgli iz zapora?« Čanak ga takoj zbode: »Pfej, tudi zapori niso več to, kar so nekoč bili.« Za hip zmedeni Šešelj je hitro potegnil novega asa: »Se še pretepaš po kavarnah?« In Čanak v finalu: »Samo v najboljših.«

Iskrivi spopad, kjer eden drugega tika, drugi pa mu vrača z vikanjem, ni le gledališče, ampak smisel demokracije, kjer se politični tekmeci vseskozi opredeljujejo do izjav in dejanj nasprotnikov. Kjer politik pokaže osnovni rešpekt do drugega, s tem da ga posluša, potem pa ga z besedami pobije ali osmeši.

Odločanja na osnovi izmenjave mnenj in seveda ostre polemike med različnimi pogledi je temelj demokratičnega odločanja. Nekaj, kar ekipa premiera Mira Cerarja sistematično zavrača. In se ji je naposled zgodila primorska vstaja. A tudi tu ni dialoga. Čeravno se je vmes zgodil nepopisni škandal, ko je državni sekretar Metod Dragonja gradil svojo filipiko nad vodstvom Luke Koper na osnovi napačnih številk. Ne nepomembnih, namesto realnih številkah uspeha, je mahal s starimi številkami skromne rasti izpred let. Kadar vladni politik nastopi s fakti, mu ljudstvo verjame, zdaj pa se je izkazalo, da je šarlatan, ki niti pravih podatkov ne zna pridobiti. Ga je premier naslednji hip odstavil ali mu milostno prišepnil, naj raje sam odstopi? Nič, še več, namesto direktnega odgovora na večtisočglave demonstracije, so se v nekaterih dnevnih medijih naenkrat znašli podatki o ekscesnih plačah v Luki Koper ter seznami sanjsko plačanih odvetniških in profesorskih uslug. Ne da bi človek slepo branil anticerarjanski odpor, toda zakaj teh podatkov niso objavili že pred meseci, temveč prav v trenutku, ko vlada potrebuje spin za prevrat v Luki Koper? In še drugače: po isti logiki bi pač pričakovali, da bodo mediji enako vneti tudi pri drugih državnih podjetjih in pri občinskih rabotah.

V Ljubljani se je denimo dogodil škandal, ki ga osrednji mediji niso problematizirali. Mestni svet je namreč izbral novega urednika glasila Ljubljane, ki za slab milijon letno tiska mesečne hvalospeve županu Zoranu Jankoviću. In koga so izbrali med množico kandidatov? Ne, ni bilo razpisa, saj je dal župan predlagati eno samo kandidatko Nado Šumi, ki mu je že doslej urejala slavilni list. Posmeh demokraciji - za javno funkcijo glasila, ki ga plačujejo vsi meščani, ni bilo tekme med koncepti urednikovanja. In zdaj višek, podžupan Aleš Čerin je to pojasnil, češ da je pred leti prišlo 21 prijav, torej – »Večja škoda bi bila, če bi 20 kandidatov zastonj pisalo prijave, kot pa da ni bilo javnega razpisa«!????????????????? Če prevedemo v razvito formo: Županskih volitev tokrat ne bomo razpisali in bomo Zorana Jankovića zopet ustoličili, da se izognemo časovni in denarni škodi, ki bi jo utrpeli njegovi tekmeci z neuspešno kampanjo.

Je takoj udaril minister za javno upravo Boris Koprivnikar kot varuh zakonitosti???

Ob Dnevu državnosti je osrednjo misel lansiral premier Cerar, ko je dejal – Bodimo drzni! Na državni praznik je njegovo šolsko ministrstvo začasno ukinilo podružnično šolo v Osilnici. Občina ob Kolpi, ki so ji že zaprli pošto in banko, je ostala še brez šole. Del države, ki se mu po srbsko reče – vukojebina! Kakšno prihodnost ima tam živelj, ko je ostal brez ključnih institucij, brez katerih si državljani sploh ne znamo predstavljati vsakdana? Lahko se samo izseljuje, torej je iz periferije pričakovati nadaljnji val beguncev v večja mesta. In kje je tu slovenska solidarnost? Če pogledamo številke, so res drobne, v lokalno triletko bi hodila le dva učenca. A koliko stane delovanje take šole? Vsota je cca 48 tisočakov, toliko kot je ena in pol vsota, ki jo je dobila šolska ministrica za protizakonito »stalno pripravljenost«, ali pa cena vodnega tobogana, ki bo en dan zabaval goste sredi Ljubljane.

A zadaj je spet premier Miro Cerar, ki je pred mesecem podpisal pogodbo z mestom Ljubljano, po kateri ji bo vlada namenila 300 milijonov, pozabil pa je biti drzen, da bi podpisal pogodbo z Osilnico za nekaj deset tisočakov za vaško šolo.