Tiktakanje

Janko Lorenci

1. 7. 2016  |  Mladina 26  | 

Zakaj je prišlo do brexita, se zdi v osnovi jasno. Anglija seveda je specifična, hkrati pa značilno panevropska – procesi, ki so jo pripeljali do izstopa, tečejo povsod po Evropi. Ali drugače: kriza EU daleč presega samo EU, ki ni tvorba v vakuumu, ampak skupnost članic, v katerih vlada slaba ureditev, recimo ji neoliberalni kapitalizem.

Ta kapitalizem, začet pred nekaj desetletji v ZDA in Angliji, širi revščino, družbo ostro razslojuje, jo maliči, travmatizira, drži v negotovosti. To je zelo nečloveški sistem. Zato se že kaže močan odpor množic – in to predvsem pod okriljem skrajne desnice, ksenofobov, nacionalistov, ki pod geslom »patriotske pomladi« iščejo tudi zunanje sovražnike. Eden poglavitnih je EU.

Skratka, evropska družbena ureditev, nepravična in notranje konfliktna, se nujno obrača tudi proti EU. Ni naključje, da iz nje prva izstopa prav Anglija, kjer se je neoliberalizem začel in najbolj prijel. Unija je nastala kot projekt elit in taka tudi ostala. Elite so se skupaj s sistemom spreminjale na slabše, z njimi pa tudi EU, sama polna anomalij – pospešuje neoliberalizem, dopušča polhegemonijo Nemčije in njen diktat varčevanja, vedno večje razvojne razlike med severom in jugom, vedno očitnejšo neenakopravnost članic ... EU elit je veliko večino Evropejcev pustila na cedilu, jih opeharila. Nezaupanje vanjo je razumljivo, zraven pa še podpihovano.

Za vse to je najbolj odgovorna s kapitalom spečana etablirana politika. Spodjeda vse po vrsti – demokracijo, Unijo, srednji razred, sebe. To je druščina na Titaniku, veseljaška, kratkovidna, sebična, cinična. Toliko bolj, ker koketira s skrajno desnico, taka drža pa je nekoč omogočila vzpon nacizma. Zato je bila tako ostra do grške Sirize in zato je tako popustljiva do raznih Orbanov.

Podoba Zahoda se utegne kmalu dramatično spremeniti: v Ameriki na oblasti Trump, v Evropi Marine Le Pen, šefica nemške AfD, Johnson in kopica podobnih. V tem primeru bi EU naglo razpadla, celina pa bi se znašla v podobnih razmerah kot v tridesetih letih prejšnjega stoletja.

Z brexitom se je začela tekma s časom in odprla vprašanje, ali bo etablirana evropolitika res do konca razsula EU. Njeni običajni krizni rituali bodo zdaj še bolj prazni. Zgodil se je prelom, sile razkroja so dobile nov zagon, sama pa je ujeta v sistem, ki ga je soustvarila. Če bo vse ostalo po starem, je dobro, da začnemo graditi bunkerje.

Nekaj upanja sicer je. Eno je oživljeno spoznanje, da sta usoda EU in s tem mir na celini na kocki. Vse postaja nepredvidljivo. Drugič, etablirana politika (sredinska, še demokratična, a antisocialna) je sama na smrt ogrožena. Tretjič, zdaj je tudi čas za novo levico in njen pritisk, če bo postala prodornejša. Četrtič, brexit kaže, da lahko vsaka država, ki izstopi, zabrede v hude težave – Velika Britanija se utegne celo razleteti.

Edina temeljita terapija za evropske družbe in s tem tudi za EU bi bila resna korektura neoliberalnega kapitalizma. Toda tak zasuk se zdi na hitro nemogoč. Iz tega izvira nevarnost, da bo potencialno streznitvena psihoza brexita izzvenela v prazno, začela se bodo mučna pogajanja z Anglijo, ki že ima poizstopnega mačka, steklo bo iskanje nacionalnih rešitev v znamenju tekmovanja z drugimi in reševanja lastne kože.

Zato je nujno potegniti vsaj za zasilno zavoro in spraviti skupaj nekaj demonstrativnih pozitivnih potez. Največ lahko stori – in bi bila dolžna storiti – Nemčija, če bi drugim nehala vsiljevati zategovanje pasu, pokazala nekaj velikodušnosti do Grčije in seveda tudi do lastnega prebivalstva. Temu bi lahko v drugih članicah in na ravni EU sledile poteze v korist večine, zdaj deprivilegirane, zmedene, prestrašene in jezne na lastne elite in njihove izdelke.

Uniji se v tem kriznem trenutku vsiljujeta poučna zgodovinska zgleda. Amerika se je pod Rooseveltom iz velike depresije rešila v bolj socialno državo, razdeljena krizna Evropa pa padla v fašizem in vojno. Če hoče EU preživeti, mora postati vsaj bolj socialna. Če bi odhod zadrto neoliberalne Anglije k temu kaj pripomogel, bi bil brexit blagoslov.

Položaj je nevaren tudi za nas. Mednarodno smo osamljeni, brez članstva v kateri od grupacij v EU, z nobenim od sosedov nismo v res dobrih odnosih, s Hrvaško celo v trajno napetih. V to smo se v glavnem spravili sami z ravnodušnostjo do zunanjega dogajanja, držo nenehnega klanjanja in dosledno odsotnostjo načelnosti. Velikim se to spregleda, majhne s takimi lastnostmi zaničujejo in privijajo.

K sreči smo ta čas v rahlem gospodarskem vzponu. Vendar ostajamo ranljivi. Najslabše je, da tudi pri nas potekajo podobni slabi procesi kot v načeti EU. Tudi tu so najbolj potrebni temeljiti popravki kapitalizma po slovensko.

Glede pozicioniranja v EU je potrebna previdnost. Preroški Pahor že vidi rešitev v federalni Uniji. Toda če bo EU ostala enaka in se samo tesneje povezala, se bodo njene in naše težave le še poglobile.

Sporna je tudi druga Pahorjeva mantra: skok na najhitrejši in najmočnejši, se pravi nemški EU-vlak. Ali sumljivi vladni manevri okoli koprskega pristanišča nakazujejo, da že ponujamo vstopnino za nemški klub? Res bi bili v njem po svoje najvarnejši, hkrati pa tudi najbolj ogroženi, saj bi izgubili ostanke vsakršne samostojnosti. Celo grožnja nove germanizacije bi nas morda doletela. Kdo pa ve, kakšna bo Nemčija čez pet, deset let.

Slovenski osnovni interes je na dlani: ohraniti EU, vendar jo izboljšati. Domisliti se predlogov za spremembe in se zanje boriti, ne samo ždeti in kimati. Vmes pa pripravljati različne scenarije in se ne razprodajati kot idiot.