• Janko Lorenci

    Janko Lorenci

    1. 7. 2016  |  Mladina 26  | 

    Tiktakanje

    Zakaj je prišlo do brexita, se zdi v osnovi jasno. Anglija seveda je specifična, hkrati pa značilno panevropska – procesi, ki so jo pripeljali do izstopa, tečejo povsod po Evropi. Ali drugače: kriza EU daleč presega samo EU, ki ni tvorba v vakuumu, ampak skupnost članic, v katerih vlada slaba ureditev, recimo ji neoliberalni kapitalizem.

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    1. 7. 2016  |  Mladina 26  |  Kolumna

    Bernard Nežmah: Drzni v poslušanju

    Zakonski predlog vlade, da uzakoni možnost, da so na fakultetah predavanja samo v angleškem jeziku, je sprožil številne ugovore in peticijo uglednih univerzitetnikov. In Državni svet je pripravil posvet, na katerem naj bi soočali in iskrili argumente zagovorniki in nasprotniki. Toda namesto dialoga so se vrstili ekspozeji šolskih in kulturnih ministrov Maje Makovec Brenčič in Antona Peršaka, za njima je nastopil akademik in veliki lingvist Janez Orešnik z duhovitim govorom, v katerem je orisal strukturne nevarnosti novega zakona, nato pa so se zvrstili še kritiki in podporniki, ne da bi organizator priredil možnost takojšnjih replik in spopada mnenj. Še več, po slabi polovici programa je ključna ministrica zapustila posvet. Srečanje, ki naj bi omogočilo vladi, da sliši poglede drugih, jih bodisi pobije ali pa jim prisluhne, se je sprevrglo v farso demokracije. V partijskem režimu oporečniki niso smeli objavljati svojih nestrinjanj s komunistično partijo, danes nasprotniki vladne politike sicer lahko javno govorijo, a vpijejo v prazno, ker jih oblast sploh nima namena slišati.

  • N'toko

    N'toko

    1. 7. 2016  |  Mladina 26  |  Kolumna

    Brez izhoda

    Če bi bil Britanec, bi prejšnji četrtek na referendumu verjetno obkrožil »Remain«. V teoriji sem absolutno za izhod, toda dvomim, da bi se lahko pripravil do tega, da bi oddal svoj glas podpore političnim podganam, kot sta Farage in Johnson, niti se ne bi zmogel pridružiti množici kričačev, ki so se pod tistimi žalostnimi imperialnimi zastavami predajali svojim najbolj rasističnim strastem. Groza bi me bilo ideje, da besnim internetnim komentatorjem, ki kričijo, da je treba »postreliti begunsko golazen«, pomagam doživeti občutek zmagoslavja. Najbrž so se levi evroskeptiki te dni na britanskih ulicah počutili enako nelagodno, kot bi se slovenski levičarji med množico vztrajnikov na kaki Janševi proslavi. Z brexit kampanjo je bilo preprosto preveč stvari narobe.

  • Dr. Bogomir Kovač: Ko smisla ni videti

    Izid britanskega referenduma s tesno zmago zagovornikov izstopa iz EU je marsikoga presenetil in šokiral. Dejansko pa je zgolj potrdil, da je nezadovoljstvo ljudi z vladajočimi elitami na eni in razvojno krizo EU na drugi strani vse večje. Ločitve so vedno zapletenejše od porok, prinašajo veliko negotovosti in tveganja, toda navadno partnerjem ponujajo vsaj upanje na drugačno prihodnost. Vprašanje suverenosti bo v osrčju pogajanj o novem položaju VB in EU. Britanski izstop je morda zadnja demokratična priložnost za evropske politične elite, da zagotovijo drugačno EU, manj neoliberalno in bolj socialno.

  • Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    1. 7. 2016  |  Mladina 26  |  Dva leva

    Kdaj postanemo druga Islandija?

    Krilatica, da bo samostojna Slovenija druga Švica, se po 25 letih ni uresničila. Še dobro. Švicarska država in švicarski način življenja slovenskemu sleherniku nista pisana na kožo. Države visoke stopnje solidarnosti, socialne regulacije in tudi intervencionizma so bližje našim hotenjem in potrebam. Sedaj, ko je Islandija postala nogometni David, ki je osramotil nogometno velesilo Anglijo, bi se morda lahko vprašali, kako so se Islandci lotili reševanja hude finančne in dolžniške krize ter v rekordnem času postavili državo na zdrave temelje. Kako so premagali finančne krvosese, ki so izhajali predvsem iz britanskih bančnih krogov? Prav zato je bila nogometna zmaga še toliko slajša.

  • Grega Repovž

    Grega Repovž

    1. 7. 2016  |  Mladina 26  |  Uvodnik

    Dve sliki

    Naravnost pretresljiva je primerjava podob dveh proslav. Tiste prve ob nastanku države, ko je bil ljubljanski Trg republike napolnjen do zadnjega kotička, povabljeni gostje in funkcionarji pa so bili tako blizu množice, da so se lahko z njo tudi pogovarjali, ter tiste, ki smo jo videli prejšnji teden, tokrat na novem ustaljenem prizorišču velikih proslav, ljubljanskem Kongresnem trgu. Tokrat so politično, diplomatsko in gospodarsko elito od mimoidočih – proslave že dolgo niso zasnovane tako, da bi bili državljani nanje dejavno povabljeni, mišljeno je, da si jih ogledajo na televizijskih zaslonih – ločevale ograje, postavljene tako, da stika res ni moglo biti.