Priložnost: pojem iz neoliberalnega besedišča

Jože Vogrinc

8. 7. 2016  |  Mladina 27  |  Javna pamet

Kriza je priložnost, slišimo. Brexit je priložnost. To ni nič novega. Če parafraziram Lenina: za tajkuna, ki je na tem, da ga revolucionarno sodišče obesi, je to priložnost, da rablju proda vrv. Nesreče so sploh priložnost. Otrok, ki je v prometni nesreči izgubil starše, ima priložnost, da se čustveno osamosvoji. Ciril Kosmač je tudi že zdavnaj sporočil, da se – vsaj za Tolmince njegovega časa – v nesreči vedno skriva sreča: če žagarju žaga odreže prst, je to nedvomno še sreča, saj bi mu bilo lahko odrezalo roko. Kajpak se spodobi, da omenimo še znani vic, ko je zlata ribica naklonila Slovencu željo, a ga je prej opozorila, da bo, karkoli si bo zaželel in dobil, njegov sosed dobil dvojno. Zaželel si je, da ostane brez enega očesa. Boljšega zgleda za dobro izkoriščeno priložnosti si v tej deželi ni mogoče zamisliti!

Zabrenkajmo zdaj na druge strune in iz staccata preidimo v tenuto.

Vsakomur bo očitno, da je domislica o tem, kako je nepričakovana nesreča v resnici priložnost, mentalni trik, da človeka, ki je doživel pretres, preusmerimo od črnih misli drugam – k dejanju, ki ga bo odvrnilo od ubadanja z nečim, kar je nepovratna preteklost, in ga obdržalo pokonci v upanju na boljšo prihodnost.

Kje se v tem odvračanju pozornosti skrivata laž in goljufija? Prva, očitna laž, ki se dela nedolžno, je evfemizem. Jezikovni mehanizem preimenovanja je brutalen: kriza, brexit, nesreča kar naenkrat jè … direktno nasprotje tega, kar je v resnici za tistega, ki je nesrečo doživel in ostal brez koga ali česa dragocenega, če ne celo nenadomestljivega. Dejanski tu in zdaj – oropanost, popolna zbeganost, nemožnost reagiranja … – je v evfemizmu nadomeščen s prazno formalno možnostjo nečesa, česar še ni in kar bi za udejanjenje nujno potrebovalo energijo, domiselnost, vedrost, ki jih zaradi pretresa tisti, ki ga je doživel, ne more imeti. Zato je to tudi eksistencialna laž: z živo realnostjo bolečine izenači malo verjetno in težko dostopno možnost v prihodnosti. Ne po naključju spominja na tolažbo, kakršne so svojci pokojnega obilno deležni med žalovanjem: »Vse bo še dobro …«

Druga laž je zamolčanje: za koga je kriza, brexit, nesreča – priložnost? Ali res za prizadetega? Antilopino truplo je priložnost za jastrebe in hijene, ne za antilope v čredi. Laž lažje opazimo, če obrnemo časovno pozornost: golo dejstvo, da so druge živali v čredi še žive, na videz vsebuje nekakšen presežek pozitivnosti le tako dolgo, dokler se ne zavemo, da je pred smrtjo tudi antilopa, ki jo zdaj žrejo mrhovinarji, »imela priložnost«.

Menedžerji, politiki, uradniki, piarovci, medijska trobila in tviteraši trosijo neoliberalni novorek po vrtovih vsakdanje govorice kot gnojilo, zraslo z ekopridelavo v njihovih lastnih glavah.

Zdaj lahko tudi že opazimo, da je ideja o krizi kot priložnosti socialni darvinizem, se pravi groba propaganda boja za preživetje: vas, ki ste še tu in vam ponujajo priložnost, kriza še ni pokopala. V tej bitki ste zmagali. Cinično dodajmo: dokler traja, je kriza priložnost, da pobere tudi vas. Če vas ne, počakajte na naslednjo krizo. Naslednja kriza bo nemara še boljša priložnost.

Ah, s tempom so težave. Zanaša nas v impetuoso … Se lahko vendarle nekoliko umirimo?

Opazili smo, da krilatica o priložnosti nagovarja prizadetega, kakor da je izvzet iz nesreče. To, da je ostal živ, ko njegovi bližnji niso, jemlje, kakor da v resnici ni bil prizadet. Odmisli njegovo navezanost na osebe in na tisto, kar je izgubil, in druge obravnava kot njegovo konkurenco v boju za obstanek.

Zdaj lahko že s prstom otipljemo, kako in zakaj je »kriza je priložnost« primerek neoliberalnega, korporativnega novoreka. Zapleteni osebni in družbeni položaj prizadetega prevede v žargon kapitalistične ekonomike. To naredi v skladu s tem, kako deluje ta ekonomski sistem skupaj s svojim ideološkim opleskom ob sleherni priložnosti: tako, da tistega, s komer se ukvarja, osami.

Pozabite, kaj je bilo prej, mu pravi; pozabite, kaj ste izgubili in kaj ste pričakovali; pozabite, kaj vas veže na druge. Ravnajte poslovno! V vsaki situaciji, pa naj je še tako obupna, se vprašajte, kaj lahko v njej pridobite. Je danes za vas priložnost, da oblečete črno obleko, ki je že dolgo niste? Ali pa priložnost, da vam upniki z izvršbo vzamejo z ramen težko breme hipoteke? Odmislite celoto in bodite pozorni izključno na podrobnosti transakcije, v katero se spuščate. Kaj bo potem, kasneje? Na to vam ni treba misliti. Tisto bo že neka druga priložnost, ne ta tukaj.

Menedžerji, politiki, uradniki, piarovci, medijska trobila in tviteraši trosijo neoliberalni novorek po vrtovih vsakdanje govorice kot gnojilo, zraslo z ekopridelavo v njihovih lastnih glavah. Vsakič, ko nam kakšen krah zavijejo v embalažo priložnosti, je enako dobra priložnost, da najdemo tam namesto te vedno isto, ponavljajočo se, staro in znano nesramnost.