V imenu koga deluje Banka Slovenije?

dr. Bogomir Kovač

15. 7. 2016  |  Mladina 28  |  Ekonomija

Afera Banke Slovenije (BS) dobiva nove razsežnosti. Kriminalistična preiskava je po dveh letih in pol zajela zgolj BS, ne pa tudi drugih akterjev, ministrstva za finance, celotno »domačo trojko«. Pravni manever B. Jazbeca in politično pismo M. Draghija sta povedna. Odkrivata problematičen političnoekonomski položaj monetarne in bančne unije, privilegijev in imunitete Evropske centralne banke (ECB), predvsem pa suverenosti Republike Slovenije in odgovornosti politikov in tehnokratov. Natančno to troje je tudi v srčiki spornega ravnanja pri sanaciji bank, izbrisa in konfiskacije premoženja delničarjev in »podrejencev« leta 2013. Očitno imajo centralni bankirji težave pri ločevanju avtonomije, neodvisnosti in nedotakljivosti. Ekonomska svetost denarja se običajno vedno zalomi, ko trči ob politična božanstva in grehe bančnih smrtnikov.

Celotna zgodba ima dve plati. Prva vedno znova zadeva sporno domačo sanacijo bank. Banke in podjetja so po prevzemu evra padli v kreditno močvirje, hkrati pa so ob začetku krize vsi menili, da so težave prehodne narave. Reakcija Banke Slovenije, vlade in bančnega sektorja (2008–2011) je bila napačna in absolutno prepozna. Bonitete na finančnih trgih so strmoglavile, postali smo problematična članica evroobmočja (2012–2013). Od tod potem vsiljena sprememba zakonodaje (ZBan) in sanacija, ki vodi do obsežne dokapitalizacije bank in slovitega izbrisa. Seveda je ostalo v ozadju vsaj troje nejasnosti. Prva zadeva zakonitost teh postopkov, druga način vrednotenja in tretja obseg nove zadolženosti zaradi sanacije. Domača »trojka« (Bratušek, Čufer, Jazbec), pa tudi bančne uprave, je trdila, da niso imeli drugega izhoda. Politiki in menedžerji brez alternativ pa so kot naravna nesreča.

Sedanji predkazenski postopek preučuje ozadja dogovorov, usmeritev in ukrepanj, za zdaj zadeva samo BS, ne pa tudi vlade. Policijski postopki v BS so nenavadni, toda legitimni, njihova legalnost je zapletenejša. Zadeva konflikt med suverenostjo Republike Slovenije in ECB. Toda Fišer in Furlan sta za zdaj opravila tisto, česar tedaj domača »trojka« ni zmogla. Zavrnili so arogantno politično intervencijo ECB, jutri morda tudi evropsko komisijo (EK). In to je bistvo konflikta leta 2013 in tudi danes. V ospredju nista ekonomska in pravna, temveč politična odgovornost. Nihče od tedanje politične trojke ni javno zavrnil zahtev EK in ECB, nihče ni odstopil, nikogar ni bilo na barikadah slovenske suverenosti. Tudi uprave bank niso odstopile zaradi »prisilne« razlastitve komitentov, menedžerska poniglavost ni bila nič boljša od politične servilnosti trojke. Oboje je porušilo politično zaupanje v pravno državo in banke.

Drugi del zgodbe zadeva posebnosti ECB in monetarne unije. Mundellov koncept optimalnega denarnega območja postavlja v ospredje prav problem suverenosti. Skupni denar in monetarna unija brez politične unije sta problem, prenos denarne suverenosti na ECB in ohranitev odgovornosti na ravni držav pa osrednji zaplet EU. Druge centralne banke so avtonomne glede na politično oblast, ECB pa je edina neodvisna, ker sama pomeni politično suverenost EU. ECB z evrom skrbi za cenovno in finančno stabilnost enotnega trga, hkrati pa ne sme delovati kot zadnji posojilodajalec v razmerah insolventnosti. V tem tiči drugo sporno jedro njene neodvisnosti.

ECB ni zavezana in podrejena potrebam držav, vsa razvojna vprašanja (rast, zaposlenost, insolventnost) je prepustila članicam EMU in finančnim trgom. Ti so po letu 2008 dejansko diktirali pogoje financiranja držav, zato je ECB bolj odvisna od delovanja finančnih trgov kot od meddržavnega sistema. In to je osrednji makroekonomski problem vzporednega finančnega (kvazi monetarnega) evropskega sistema. ECB prisega na tržni neoliberalizem, zato finančni trgi disciplinirajo države in ne obratno. Nihče prav ne nadzira »finančnih trgov«, hkrati pa je tudi ECB zavezana zgolj zakonodaji in sama sebi. Deluje torej zunaj demokratičnih nadzornih mehanizmov, velja za edino centralno banko, ki navidezno ne odgovarja nikomur. Zato je famozna neodvisnost ECB dejansko politična iluzija, pomeni bolj anomalijo kot vrednoto EU.

Bančna neodvisnost ECB je funkcionalna, institucionalna, finančna in personalna. Posebno zadnja je ilustrativna. Vodenje ECB je prestižno nemško-francosko vprašanje, iz tega razcepa rastejo vpliv in moč, pritiski in aroganca vodstva ECB. Trichet javno opozarja irsko vlado leta 2010, Draghi leta 2011 piše pisma v Rim in Madrid z eksplicitno neoliberalno košaro ukrepov, leta 2013 ECB zagrozi Cipru, manipulira s Slovenijo, ravnanja v letih 2014–2015 v Grčiji pa bi že sodila pred sodišče EU. ECB ni nevtralna tehnična institucija, temveč najbolj izpostavljen politični organ EU. Draghi je danes najglasnejši politik EU, ki vsevprek deli lekcije in brani evro za vsako ceno. ECB ni nevtralna tehnična institucija, trenutno velja za njen najbolj izpostavljen politični organ. Tako ekonomski ukrepi (OMT, QE, EBU) kot politični angažma presegajo pravo in duh Lizbonske pogodbe. To je okvir presoje privilegijev in imunitete ECB in BS, ko gre za sanacijo slovenskih bank. Tedaj ni šlo zgolj za reševanje bank, temveč za politični preizkus, do kod lahko seže nova bančna unija.

EMU in nova bančna unija sta denarni servis in ne politični temelj EU, evro je javno dobro in ne politična oblast. Zato je ravnanje ECB, tudi BS, tako sporno. Če ni mogoče sankcionirati ekonomske odgovornosti, se politična lahko, manj procesno, bolj kazensko. To je ključna čer evropskega principa subsidiarnosti. Zapletlo in razpletlo se bo pri politični suverenosti in presoji, v imenu koga v končni instanci deluje BS. In tu mora RS vzdržati, morebiti celo do sodnih instanc EU.

Delors je nekoč dejal, da ne verjamejo vsi Nemci v Boga, toda vsi zaupajo v »Bundesbank«. Zato je primer BS in izbrisanih za Cerarja ključna priložnost. Državi lahko povrne zapravljeni ugled, sebe pa reši pred božjo kaznijo na novih volitvah.