Umetnost zgražanja

N'toko

15. 7. 2016  |  Mladina 28  |  Žive meje

Režiser Adam Curtis je pred leti v kratkem dokumentarcu zelo nazorno prikazal medijski pojav, ki ga je poimenoval »Oh Dearism«. Gre za poenostavljen, depolitiziran način poročanja, ki gledalcu onemogoča kakršnokoli resno soočenje s temo. Dogodki so nam prikazani skozi šokantne podobe, ki nam sporočajo, da je na svetu polno zlobnih ljudi – informacija, na katero lahko porečemo le: »Oh dear!« Naše medije in socialna omrežja so preplavile podobe, ki jih »nihče ne bi smel videti«, a jih hkrati »mora ves svet videti«. Podobe, ki nam bodo »pokopale vero v človeštvo« in hkrati od nas terjale, da se »odzovemo kot ljudje«. Podobe, ob katerih naj bi »ostali brez besed«, a so vedno pospremljene s seznamom besed, ki naj bi jih ob gledanju uporabili. »Grozljive«, »šokantne«, »gnusne« in »tragične« fotografije in videoposnetki so postali nepogrešljiva sestavina našega vsakdanjika, okoli njih pa se vrti velik del javnega življenja.

H Curtisovi analizi bi lahko dodali še opazko, da so »Oh dear« reakcije na šokantne podobe postale žanr zase. Naj gre za trupelce malega Aylana Kurdija ob Egejskem morju ali pa pretepeno dvoletno deklico z Jesenic – viralne podobe vedno sprožijo plaz čustvenih odzivov, ki med seboj tekmujejo v zgroženosti. Vsi, ki jih vidijo, jih morajo takoj deliti naprej in o njih povedati svoje mnenje. Dežurni komentatorji moramo napisati vsak svoj esej, tviter guruji morajo skovati svojih 140 znakov modrosti in Slavki Bobovniki morajo strokovne goste zaskrbljeno spraševati: »Kaj boste storili, da se to ne bo ponovilo?« Naši odzivi na grozote sveta so postali prav tako ključen del medijske industrije, kot so grozote same. Pri tem pa ni tako pomembno, kaj zares lahko storimo ob tragičnemu dogodku, ampak da si s komentarji utrdimo svoje mesto v družbi normalnih, poštenih državljanov. Kadar javno komentiramo osebne in družinske tragedije drugih ljudi, je jasno, da v resnici vedno govorimo tudi o sebi. Ne trdim, da se je temu možno povsem izogniti, je pa dobro, da javno zgražanje poimenujemo s pravim imenom: moralni ekshibicionizem.

Zgražanje lahko seveda prinaša tudi politične posledice, kar ni nujno slabo. Ko je prišel na dan posnetek umora Erica Garnerja, se je zdelo, da je ameriška javnost presegla »Oh dear« reakcije. Brutalen video je namreč prilil bencina na ogenj protestniškega gibanja proti policijskemu nasilju Black Lives Matter, ki se bori za pravice milijonov temnopoltih Američanov. Organizaciji se je pridružila tudi Garnerjeva družina in svojo tragedijo poskusila spremeniti v orožje za resno politično delovanje. Ko so policaji prejšnji teden v avtu ubili Philanda Castilo, je njegova partnerka že vedela, kako reagirati – v roke je vzela telefon in začela v živo prenašati njegovo umiranje. Naj ves svet vidi tragedijo. Ta logika ima kakopak svoje omejitve, vseeno pa nakazuje pravo smer razmišljanja – da je treba prikrito družbeno nasilje spraviti v javnost, z osebnimi tragedijami, solzami in krvjo vred.

Podobnega učinka pa si ne moremo obetati ob posnetkih s šokantnimi dejanji psihično neuravnoteženih posameznikov ali družinskih nasilnežev. Okoli njih preprosto ni mogoče zgraditi kake progresivne politične agende, saj nasilnosti posameznikov ne moremo odpraviti na isti način, kot se spremeni slab zakon ali odpokliče funkcionarja. Ob pomanjkanju političnih rešitev se naši »Oh dear« odzivi tako spremenijo v material za gradnjo moralnega sistema. Poplava sadističnih komentarjev, kakršna se je pojavila ob umoru dveletne deklice, je v tej luči logična – takšnih dejanj ne znamo preprečiti, lahko pa vsaj razčlovečimo morilce in s tem za silo spet vzpostavimo okrhano podobo človeštva. To je edini način, s katerim depolitizirana in na družinske celice razdeljena družba sploh lahko vzdržuje moralni red. Seveda takšno poveličevanje nasilnega kaznovanja sproži ravno nasprotne učinke, katerega prve žrtve so vedno otroci, ampak to komentatorjem niti ni pomembno. Vloga zgražanja ni v tem, da bi preprečevala družinsko nasilje, ampak da z njimi dokazujemo, kako goreče pripadamo pravi strani družbe.

Pri tem je zanimivo, da smo v podobno spiralo ujeti tudi tisti, ki so nas hujskaški odzivi zmotili. Mnogi komentatorji in blogerji smo na primer obsodili sadistične facebook izlive Denisa Avdića, pri čemer smo v razgretem vzdušju vsi po vrsti prišli do istih površnih sklepov v stilu »kdor želi telesno bolečino domnevnemu mučitelju, ni nič boljši od njega samega«. Ne le, da takšen sklep preprosto faktično ne drži, ampak kljub najboljšim namenom pomaga poganjati kolesje moralnega ekshibicionizma, ki se vrši na račun osebne tragedije. Avtorju daje priložnost, da javnost okliče za »drhal«, Facebookovi algoritmi pa bodo informacijo posredovali naravnost v časovnice enako mislečih tovarišev, ki komaj čakajo na takšno potrditev svoje moralne večvrednosti. Če ena stran s fanatičnim zgražanjem nad morilcem dokazuje okolju, da so oni tisti pošteni in zdravi del družbe, drugi počnemo isto z zgražanjem nad to »drhaljo«, ki ne zna bolje artikulirati svojih tesnob.

Ne gre za to, da opazovalci ne bi smeli biti zgroženi nad groznimi stvarmi, ampak da se zavedamo omejitev takšne javne razprave. Opredelitev do dejstva, da eni ljudje počnejo grozodejstva in da so drugi ob tem na Facebooku žleht, pač ne more iti onkraj oh-dearisma, to smo spoznali že med begunsko krizo. Ta nezmožnost političnega ukrepanja se kaže v naših odzivih, recimo v poraženem tonu Ronija Kordiša, ki je svoj blog o Denisu Avdiću moral zaključiti z megleno ugotovitvijo, da je »žalosten, ker takšni ljudje obstajajo«. Kaj pa, če histerični komentatorji zgolj izražajo isti občutek nemoči, ko onkraj žalosti ali jeze nimajo kaj narediti? Vsak dan jih zasipavajo z bolečimi prizori, ki jih ne morejo preprečiti in na katere lahko porečejo le »Oh dear«, medtem ko se jim vzvodi za dejanske družbene spremembe vse bolj odmikajo. Morda pa je prav to ideološka funkcija sodobnih medijev – da nam prek nenehnega šokiranja s človeškim zlom vzamejo moč političnih akterjev in nam dodelijo pasivno vlogo zgroženih državljanov.