Anaconda

Vlado Miheljak

22. 7. 2016  |  Mladina 29  |  Dva leva

»V Evropi se na veliko govori o hrvaški Istri in mestu Rovinj kot swingerskem raju. Tam je ob znani swingerski plaži Punta Križa tudi klub Anaconda, ki je namenjen partnerjem iz cele Evrope. … Dejstvo je, da swinganje postaja svojevrstna družbena kultura, ki podreja vsa moralna načela.«

—Zapis na portalu Dnevnik.hr o razvpiti Anacondi, klubu za tiste, ki to radi počno skupinsko ali izmenjajoče se

»Na Poljskem se je danes uradno začela velika vojaška vaja zveze Nato Anaconda 2016, v kateri sodeluje več kot 20 držav članic Nata, tudi Slovenija.«

—Tudi slovenska politika pošilja vojake v Anacondo nabirat swingerske izkušnje (STA, 6. 6. 2016)

»Prej kot slovenski javnosti je slovenska vlada zaveznikom v zvezi Nato na zgodovinskem vrhu sporočila, da v bran pred morebitno rusko agresijo pošilja 30 vojakov.«

—Uroš Esih (Večer, 14. 7. 2016)

Slovenska zunanja politika je vredna toliko, kolikor je vreden najslabši člen v verigi določanja zunanjepolitične in mednarodnopolitične strategije. In kdo ali kaj je to? Težko je reči. Konkurenca je resnično huda. Ne izbiramo med boljšim in slabšim, ampak med slabim in še slabšim. Če je ta vlada in sploh sedanja oblastna konstelacija na začetku kaj obetala, je obetala smelejšo in odločnejšo zunanjo politiko. A izkušnja po slabih dveh letih vladanja je deprimirajoča. Namreč, če je notranjepolitična iniciativa slaba, je zunanjepolitična še slabša. Še tisto, kar se zdi, da je obetavno zastavljeno, se kaj hitro izrodi. Ena takih stvari je vabilo ruskemu predsedniku Putinu. Za hip se je zdelo, da je Pahor enkrat izjemoma potegnil avtonomno potezo; da je pri odločitvi razmišljal v prvi vrsti o slovenskem interesu, ne o služenju interesu velikih igralcev. A le za hip. Kajti zdaj se zdi, da skuša čim bolj prikriti ponesrečeno dobro potezo. Pahor se je osmešil z minimaliziranjem pomena obiska, češ da gre za zgolj pietetni obisk pri kapelici spomina na umrle ruske ujetnike iz prve svetovne vojne. Argument je seveda nesmiseln. A ne glede na resnični motiv Putinovega odziva na Pahorjevo vabilo bi morala naša diplomacija ravnati ravno obratno – pretirano poudarjati pomen drobnega obiska. Ne zato, ker bi bil Putin, v nasprotju s satanizirano podobo v zahodnih političnih diskusijah in medijskih prezentacijah, velik demokrat, ampak zato, ker se odklonilni odzivi uporabljajo nedosledno. Putinova Rusija je avtoritarna in mejno demokratična, pravno invalidna država. A mar je z drugim partnerjem velike polarizacije kaj drugače? Mar Putinova Rusija krši mednarodno pravo, človekove pravice, ZDA pa ne? Je Krim večji greh kot Irak? So pravno nekorektni procesi proti Pussy Riots, pa proti Putinu neprijaznim tajkunom … večji greh, kot denimo koncentracijska taborišča za stotine zapornikov iz Guantanama (nekateri so tam že 14 let) brez pravne varnosti, brez razumnega roka začetka, dokončanja ali opustitve procesa, ali kot skrajno diskriminatorna in rasistična policijska obravnava državljanov afroameriškega izvora celo v eri prvega temnopoltega predsednika? Me zanima, ali bi tisti slovenski politiki in publicisti, novinarji, ki pravijo, da Slovenija ne bi smela Putinu z vabilom na slovesnost omogočati promocije, rekli isto, če bi se na kakšno vabilo odzval Obama ali kak drug ameriški predsednik? Menda je »javna tajna«, da je bila Slovenija zaradi vabila Putinu izpostavljena ameriškemu pritisku. Če je to res, in zelo verjetno je res, potem bi se morala Slovenija ukvarjati s tistimi, ki pritisk izvajajo, ne pa s povabljenim. Na glas povedati, kdo pritiska in kako. Suverena država sama odloča o državniških obiskih. In če politiki diplomatske pritiske zamolčijo lastni javnosti, prevzemajo odgovornost za demontažo suverenosti.

Slovenija že precej časa ni suverena država. Pahor, Cerar, celotna koalicija so odgovorni za takšno aktualno stanje. No, niso pa tega stanja zakrivili. Izvirni greh je nastal z vstopom v Nato. Kampanja za vstop je bila polna manipulacij, laži. Javnosti, ki je bila konsenzualno za vstop v EU, so v kampanji prodajali laž, da je vstop v Nato pogoj za vstop v EU. Vsiljevali so neologizem »evroatlantske integracije«. Celo nekateri evropski politiki so prihajali zavajat slovensko javnost. Tudi nekdanji radikalni levičar, v času referendumov za vstop v EU in Nato pa nemški zunanji minister, Joschka Fischer. Vstop v Nato naj bi pocenil in povečal varnost in suverenost dežele. Sodelovanje v misijah naj bi ostala suverena odločitev članice. Danes, v času radikalno poslabšanih varnostnih razmer v svetu, pomeni članstvo v Natu dodatno tveganje. Slovenija, ki se izvija iz objema gospodarske in finančne krize tudi na račun javnega šolstva, javnega zdravja, socialnih transferjev, je pod pritiskom zavezniških struktur, ker ne povečuje dovolj vojaških izdatkov. Čeprav jih povečuje. Cerarjeva vlada zaradi ujetosti v »evroatlantske integracije« ne sme, ne upa, ne zmore priznati Palestine, čeprav si je sama postavila (odložilni) datum do konca prejšnjega leta. In za suverene države priznanje Palestine že dolgo ni stvar precedensa. Dolg spisek držav to potrjuje. Bil pa bi precedens za tiste, ki so odvisne od ameriških zunanjepolitičnih manevrov.

A če je nesposobnost izpolniti lastno zavezo in priznati Palestino še vedno znak pasivne oportunosti in nesamostojnosti, je sodelovanje na vojaških vajah in v novih stalnih formacijah, ki obkrožajo Rusijo, direkten akt proti slovenskim interesom. Kakšnim interesom sledimo na ruski meji? Kaj si obetamo? Mar res kdo verjame, da so zaradi prebujene ruske samozavesti ogrožene sosednje države in zavezništvo v celoti? Krim ter zgodovinski in sedanji rusko-ukrajinski odnosi so preveč specifični, da bi bilo mogoče dajati splošne ocene o novi ruski nevarnosti za svetovni mir. Mir ta čas veliko bolj ogroža Amerika in njene neavtonomne partnerice.

Kaj torej storiti? Za zaščito slovenske suverenosti bo treba začeti pripravljati premišljeno in temeljito strategijo za referendum izstopa iz Nata. Manever izstopa je težji kot manever vstopa. Za začetek si je treba upati o tem razmišljati.

Ali kot je v poslanici ob 25. obletnici osamosvojitve rekel Cerar: »Dovolimo si biti drzni v novih spremembah.«