Tragično ogledalo lokalnih »Eichmannov«

dr. Bogomir Kovač

29. 7. 2016  |  Mladina 30  |  Ekonomija

Odločitev velikega senata Evropskega sodišča glede sporne uporabe pravil o državni pomoči za podporne ukrepe bank (sloviti »bail in«) se je iztekla skladno s pričakovanji. Pravo in pravico porazdeljuje na obe strani, »set žogico« prefinjeno vrača v Slovenijo. Tako v izhodišču poudarja, da sporočila evropske komisije glede bančnih pomoči za države niso zavezujoča, če obstajajo posebne okoliščine. Hkrati pa pritrjuje sistemu bančnih pomoči, ki zahtevajo predhodno porazdelitev bremen med delničarje in imetnike podrejenih obveznic. Toda ali je sedanji sistem bančne unije ustrezen, delitev bremen sanacije bank sorazmerno, obstaja pravno in sodno varstvo oškodovancev? V igri ni Slovenija, temveč usoda velikih (Italija, Španija, Grčija …). Gre za verodostojnost EU, toda hkrati za obrambo suverenosti držav in človekovih pravic. Kdo, kje in kako bo razgalil to zlorabo prava in ekonomije?

Zgodba sega trideset let nazaj. EU je v osemdesetih sprostila kapitalske tokove, leta 1989 je bančna direktiva sprostila evropski medbančni trg. Toda Laroussierjevo krizno poročilo (2009) je pokazalo, da evropski medbančni sistem potrebuje skupna pravila, nadzor in koordinacijo. Od tod ideja bančne unije. Podobno evolucijo imajo državne pomoči, ki jih EU obravnava v okviru konkurenčnega prava in neoliberalnega razumevanja trga (107. in 108. čl. Pogodbe EU). Velja tudi za bančno področje. Slovito sporočilo o bančništvu (1. 8. 2013) daje evropski komisiji diskrecijsko pravico presoje, pogojevanja in določanja načina pokrivanja izgub bank. Vse je podrejeno stabilizaciji finančnega sistema. Med slovitimi točkami (40–46) glede porazdelitve bremen med delničarje in podrejene upnike je kar nekaj dvoumnosti (41. in 44. t.), podobno velja za izvzetja (45. t.). Tu se krog arbitrarnosti sklene. Najprej imamo izjemne ukrepe zaradi ogrožanja finančne stabilnosti držav in EU. Hkrati pa lahko od njih odstopimo, če ti ukrepi povzročijo finančno nestabilnost in nesorazmernost. Čeri tega političnega voluntarizma lahko presekajo zgolj pravne presoje in odločitve sodišč.

V obdobju 2008–2014 je državno pomoč dobila slaba tretjina evropskega bančnega sistema. Splošna ocena je pozitivna, uspeh pa je dvojen. Nova pravila so večino odgovornosti prenesla na države in same banke. Tako so amortizirali napetosti med članicami EU, pokrivanje izgube bank pa najprej naprtili lastnikom in upnikom. Celotna direktiva o reorganizaciji in reševanju bank (BRRD) iz leta 2014 je pravila pomoči in porazdelitve bremen dodatno zaostrila glede na leto 2013 (izgube bank zdaj pokrivajo tudi navadni upniki in varčevalci). Toda reči niso tako preproste. Vse to odpove, če kriza zajame veliko bank hkrati, njihovo solventnost (ne likvidnost), in če ni hkratnega razdolževanja podjetij in bank (fenomen »bilančne krize«). Nova bančna unija v simetrični krizi dejansko vodi v politično destabilizacijo EU.

Iz sodbe Evropskega sodišča v primeru Slovenije (19. 7.) sledi, da je za presojo skladnosti bančnih pomoči ključen 107. čl. Pogodbe. Ta pa daje težo konkurenčnemu in korporativnemu pravu, zlasti lastnini, ki je zunaj »legitimnih pričakovanj vlagateljev«. Lastninska pravica ni absolutna, presojamo jo glede na družbene funkcije in javni interes. Tu gre za ključno institucionalno nesorazmernost. V imenu zgodovinskih posebnosti reševanja finančne (bančne) krize je evropska komisija ogrozila temeljno postavko tržne družbe. Kot pravi Proudhon, lastnina je kraja, če prevlada mentaliteta plenjenja, konfiskacije, ko je dovoljeno vse, kar je prikrito in ostaja nekaznovano. Zato je danes v ospredju kriza zaupanja, ki razjeda legitimnost nacionalnih institucij in posebej EU. Zato imamo politično krizo unije, vzpon desnega fašizma in terorizma. Zato tičimo v sekularni stagnaciji in deflaciji.

Dejansko je uporaba direktive »bail-in« (BRRD) okrepila banke, toda politično-ekonomsko destabilizirala EU, s tem pa oslabila njen finančni in bančni sistem.

Tržne vrednosti evropskih bank so padle za četrtino, kreditni krč ne popušča, politiki (Grčija, Italija …) zahtevajo nov politični dogovor o izjemah. Italija ima danes 360 milijard slabih terjatev in zvezane roke, guverner Visco in prvi minister Renzo zahtevata spremembo pravil glede porazdelitve bremen. Očitno ekonomski mehanizmi sanacije bank sprožajo pravne dileme in nove politične probleme.

Politična kriza postaja tudi v Sloveniji vse očitnejša, v njenem središču pa je tako leta 2013 kot tudi 2016 sporna sanacija bank. Zanimivo, da leta 2013 niti BS in vlada nista identificirali nobenih izjemnih okoliščin za izvzetje, čeprav smo imeli tri vlade v treh letih. Pogajanja so bila slaba in ne na najvišji ravni. Pet bank je po AQR izkazovalo negativen kapital, toda nihče ni problematiziral predpostavk stresnih testov in ravnanja bank z nepoučenimi vlagatelji … Ni mogoče enako obravnavati naložbenikov NLB 26, BC 10 … v prvi izdaji ali kasnejših špekulativnih nakupov in podobno.

Toda ključno vprašanje je, ali sploh imate v tržni družbi pravico do pravice, do sodnega varstva, spoštovanja pogodb, odškodninskih zahtevkov … Pravica do pravične obravnave je bila kršena, ko je slovenska država odstopila od pravne zaščite svojih državljanov. In za to gre. Izbris v okviru BRRD poteka kot samodejni proces, birokratsko črta lastnike, ljudje preprosto ostajajo brez vseh pravic. In to je ta banalnost zla, na katero je tako sijajno opozorila Arendtova. Da, EU je ponotranjila birokracijo židovskega sindroma. In to je tragično ogledalo lokalnih »Eichmannov«.

Ustavno sodišče stoji pred pomembno nalogo eliminacije revolucionarnega prava, ki je nekdaj krasila komuniste, danes v bolj sofisticirani obliki EU in njene članice. Bančna sanacija navidezno deluje samodejno, proces je vse, ljudje ne štejejo nič. Upajmo, da bodo sodniki premagali zlo nemišljenja, v imenu demosa in demokracije. Vse drugo je drugotnega pomena.