Rusi prihajajo

Vlado Miheljak

29. 7. 2016  |  Mladina 30  |  Dva leva

»Oseba, ki razmišlja le o gradnji zidov, kjer koli že bodo, in ne o gradnji mostov, ni kristjan. Tega ni v evangeliju.«

—Papež o poganskem Trumpu

»Noben voditelj, še posebej ne verski voditelj, ne bi smel imeti pravice dvomiti o veri drugega človeka. To je sramotno. Ko bo Islamska država napadla Vatikan, ki je, kot ve vsak, glavna trofeja za IS, vam lahko obljubim, da si bo papež še močno želel in molil za to, da bi bil Donald Trump predsednik ZDA.«

—Trump o heretičnem papežu

»Vodja poslanske skupine in podpredsednik NSi Matej Tonin je povedal, da je njegova stranka kot republikanskega kandidata na ameriških volitvah sicer želela videti Marca Rubia, v vsakem primeru pa bodo kot konservativci bolj naklonjeni republikancem kot demokratom.«

—Krščanski demokrati stavijo na ameriških volitvah na Mamona (siol.net, 30. 6. 2016)

»Melania Trump ni bila edina predstavnica Slovenije na nacionalni konvenciji republikanske stranke v Clevelandu, saj se je je udeležil tudi predsednik stranke SDS Janez Janša.«

—Nova24TV ni poročala, ali je bil na konvenciji republikancev tudi Masaryk 

Uf, če pridejo v Ameriki na oblast Trumpovi republikanci, bo to za svet približno tako obremenjujoče kot za Slovenijo, če pridejo na oblast Janševi demokrati. Nomen non (semper) est omen. Ime pač ne pove veliko. Janševi demokrati so bili včasih nominalno celo socialdemokrati, pa niso bili kaj bistveno drugačni. Drugačni le toliko, kolikor se dogaja postopna geneza političnopsihološke patologije njenega voditelja. Od njegove mentalne kondicije je odvisna kondicija stranke. Nekatere stranke so izrazito stranke enega človeka. SDS gotovo. Stranka brez JJ je zgolj združba ponižanih, užaljenih, spregledanih. Celo karieristov je v stranki vse manj.

Zdi se, kot da politična levica (karkoli to že je) ta čas ležerno vegetira in računa, da do predčasnih volitev ne more priti. In zelo verjetno res ne bo prišlo, ker nobena od koalicijskih strank ne more računati, da bi z volitvami kaj pridobila. Poleg tega pa nekatere prejšnje izkušnje (denimo SD in njena predhodnica) kažejo, da volivci izstopov s potapljajoče se ladje ne nagrajujejo.

Po drugi strani pa agitacija ključnega protagonista na desnici za predčasne volitve služi zgolj za umetniški vtis. Na volitve politična levica ni pripravljena, a desnica še manj. Je namreč v popolnem remontu in še kar nekaj časa bo potrebno, da se bo vedelo, kaj lahko ponudi in kakšna predvolilna zavezništva se bodo oblikovala. Vsekakor pa je, onkraj samomotivacijskih krilatic čutiti največ zmede in negotovosti pri Janši. Osebna karizma, ki bi presegala vezanost na pripadnike njegove sekte, je že zdavnaj pošla in v splošnem javnem mnenju prevladujeta izrazito negativna ocena in zavračanje. Stranka na javnomnenjskih lestvicah sicer še nekako ohranja vrh. A to je varljiv merski efekt. Potem ko je odzivnost ljudi na volilne sondaže v vmesnem obdobju med dvojimi volitvami nizka, SDS zaradi izjemne privrženosti, zvestobe in discipline lastnega volilnega telesa proizvede iluzijo moči. A kot kažejo meritve v zadnjih tednih, tudi to ne drži več v celoti. Zdi se, da je samo vprašanje časa, kdaj bo NSi prevzela primat na desnici. No, toliko Janšo že poznamo, da vemo, da se ne bo vdal brez boja in bo v naslednjih mesecih glavno fronto usmeril proti NSi. Ki bi z malo več politične modrosti v krščansko konservativni srednjeevropski Sloveniji morala biti vodilna stranka desnice. A orientacijska in idejna zmedenost NSi je tačas njen večji sovražnik od Janše. Ne samo, da stranka, ki bi morala graditi koncept kapitalizma s človeškim obrazom, kakršnega je v času nemškega gospodarskega čudeža udejanjal Ludwig Erhard na Müller-Armackovem konceptu socialnotržnega gospodarstva, ponuja volivcem najbolj (bolj kot SDS!) neoliberalen gospodarski program. Tudi na testu politične inteligentnosti NSi pade. Namreč, na ameriških volitvah preferira Trumpa, ki ne pooseblja samo protislovne mešanice neoliberalnega imperativa svobodnega svetovnega trga ter hkratnega protekcionizma in izključevanja v nacionalni ekonomiji, ampak tudi povnanjeno, brezbožno, do obisti pokvarjeno podobo novodobnega Mamona. Tako rekoč kloniranega državljana Kana, filmskega lika Orsona Wellesa.

A tudi Janša ne razume nove ameriške perspektive. Ni jasno, kaj si od Trumpa obeta. Trump bo (če seveda zmaga) skrajno pragmatično, nedosledno sledil trenutnim ameriškim interesom, kjer ne bo prav veliko prostora za strateško manj pomembne »prijatelje«. In zato je bila ponižujoča pot v Cleveland čista izguba časa. Potem ko so v Janševih korporativnih medijih na veliko napovedovali ekskluzivno udeležbo na republikanski konvenciji, ni bil deležen niti kakšnega omembe vrednega fototermina. In ni nas zasipal s tviti, ker ni bilo kaj tvitniti. Trump predstavlja drug in drugačen svet. Svet, ki mu Janša ne pripada in ga ne razume. Zato je težko razumeti, zakaj ne skuša kapitalizirati Putinovega »pietetnega« obiska. S Putinom bi se veliko lažje in veliko bolj ujela. Ker sta si psihološko podobna; in to, kar ju loči, sta zgolj pomembnost in samozavest Rusa, ne pa svojstva psihološkega portreta. Trump je neobvezni čvekač, populist, a tudi duhovit. Putin hladen, dolgoročni načrtovalec; strateg, vojščak. In če Janša meni, da je demagoški populizem, za katerega res nima talenta, pomembno svojstvo politike, bi se v dilemi ali Trump ali Putin moral odločiti za tretjega. Za Orbana. Ki je presek obeh profilov. In je realno dosegljiv.

In ne nazadnje, surovi Orban je že zdavnaj pogruntal, da sataniziranje Rusije in Putina ni v nacionalnem interesu. In tudi v evropskem ne.

Ob koncu vojne je, če si sposodimo neko Simmlovo krilatico, tako za Američana kot za Rusa veljalo, da je nekdo, ki danes pride in jutri ostane. Stereotipna razlika je bila zgolj v tem, da je prvi prinesel najlon nogavice, Glenna Millerja in čokolado. Drugi pa kvečjemu kaj odnesel. Danes je drugače. Zatorej. Rusi prihajajo. Brez panike, prosim.