Imamo izbiro

dr. Bogomir Kovač

5. 8. 2016  |  Mladina 31  |  Ekonomija

Evropska komisija je na začetku junija objavila pomembno agendo o »sodelovalnem gospodarstvu«. Gre za gospodarstvo, ki temelji na digitalni tehnologiji, novih informacijskih platformah in poslovnih modelih, ponuja drugačne storitve in načine povezovanja ponudnikov in porabnikov. Digitalna ekonomija spreminja pogoje tržne ekonomije in tudi način delovanja enotnega trga v EU. EK skrbijo dostop do trga, poklicne usmeritve, načini poslovanja in zaposlovanja, tudi davki in varstvo potrošnikov. Sodelovalno gospodarstvo ruši mitologijo konkurenčnega trga in prevlade kapitala, toda od »delitvene ekonomike« do »pravične družbe« bo še dolga pot.

Evropska agenda o sodelovalnem gospodarstvu (2. 6. 2016) obeta precej. EK takšno gospodarstvo dojema kot prostor novih priložnosti za gospodarsko rast, konkurenčnost in ustvarjanje delovnih mest, pa tudi drugačnih tržnih in socialnih načel. Deluje na petih ključnih sektorjih, ki zajemajo nastanitve (Airbnb …), potniški prevoz (Uber …), storitve za gospodinjstva (ShareYourMeal …), strokovne storitve (CoContest …) in skupno financiranje (Kickstarter …). Skupno jim je, da uporabljajo sodobne informacijske platforme in nove poslovne modele, ki se izmikajo siceršnjim tržnim, pogodbenim in davčnim potem. Ustvarjajo povsem nov in odprt trg, na katerem sodelujejo posamezniki kot ponudniki, uporabniki in posredniki. Ponudniki storitev in povpraševalci se srečujejo in povezujejo prek spletnih platform, stroški in cene poslov so nižji, v temelju pripadajo delitveni in ne profitni ekonomiki. Sodelovalno gospodarstvo je preprosto drugačna, bolj ljudska tržna ekonomija.

Težava te vzporedne delitvene ekonomije je, da ni niti uradna niti siva, hkrati je javna in zelo zasebna, deluje kolektivno, ob tem pa izrazito individualno. PWC (2016) za EK ocenjuje bruto prihodke sodelujočega gospodarstva v EU na 28 milijard evrov. To je zgolj petina odstotka BDP EU, toda s stoodstotno stopnjo rasti (2015/2014) in potencialno rastjo do štiri odstotke BDP EU (2020). Gre za najhitreje rastoči trg, ki odpira povsem nove poslovne priložnosti in poslovne modele, za potrošnike pa novo ponudbo storitev in nižje cene. EK si od tega obeta učinkovitejše gospodarstvo in blaginjo ljudi, trajnostni razvoj in prehod h krožnemu gospodarstvu. Po Eurobarometru kar 52 odstotkov državljanov EU ve za te storitve, slaba petina jih je vsaj enkrat uporabila.

Sodelovalno gospodarstvo sproža hkrati vrsto vprašanj, do kam lahko seže prožnejša regulacija novega trga storitev, evropska in nacionalna. Za sedaj se vrsta oblik izmika pravnim okvirom reguliranega trga, ker so pogosto zabrisane meje med potrošniki in ponudniki, zaposlenimi in samozaposlenimi, meje poklicnih omejitev, poslovnih dovoljenj. Ključna so tri vprašanja, kako postaviti tržna pravila, kako nove platforme vplivajo na trg dela in zaposlovanje, kako varovati potrošnika, urediti odgovornost in obdavčenje. In ob tem ostaja temeljno vprašanje, ali je digitalna ekonomija dejansko alternativa trga ali njegova dokončna uresničitev.

Vzemimo Airbnb. Na njegov trg lahko vstopa domala vsak, zato bistveno povečuje ponudbo, prerazdeljuje stroške in znižuje cene, vpliva na realokacijo, distribucijo in tudi selekcijo nastanitvenih storitev. Nadzor je težji, regulacija tudi, davčno zajemanje vnaša dodatno distorzijo konkurence. Podobno velja za »Uber«, ki se je iz delitvene dejavnosti spremenil v novo taksistično storitev, »partnerji« so postali prikriti poklicni ponudniki, dobili smo nelojalno konkurenco licenciranim taksističnim storitvam. Pogosto tudi platforme iz nevtralnih pozicij posredovanja informacij postajajo aktivni udeleženci ponudbe glede cen, tržnih razmer, zaposlovanja, celo lastnine (CoContest, Upwork …). Platforme dejansko individualizirajo in generalizirajo trg, hkrati pa širijo prekarnost dela in poglabljajo fiskalno krizo države.

Ključ tiči torej v platformah, ki so povezovalni člen avtonomnih deležnikov in hkrati prelomna točka regulacije in nadzora. Spletne platforme so povezovalci storitev gostovanj. Toda hkrati bodo morale prevzeti odgovornost za pregled, ocenjevanje, plačila, varovanje in zavarovanje, tudi presojo nepoštenega poslovanja. Krepitev zaupanja med deležniki je tudi za digitalno ekonomijo ključna, prav tako za državo. V nastanitvenem sektorju lahko spletne platforme omogočajo plačilo turističnih taks, za skupne prevoze lahko uredijo davčne napovedi za voznike, so način urejanja zaposlovanja, od delovnih razmer do plačila. Seveda, za vse skupaj je nujna sprememba evropskih in nacionalnih predpisov, ki morajo najti ravnotežje med spodbujanjem in urejanjem novih poslovnih modelov, pa tudi socialne varnosti in pravičnosti. Sodelovalno gospodarstvo celo tanjša črto med podjetniško svobodo in prekarnostjo dela, komercializacijo vsakdanjega življenja in delitveno skupnostjo. Nobene socialistične romantike ni v digitalni ekonomiji.

Digitalna ekonomija ima štiri posebnosti, izgubo tržne lokacije, novo mreženje in platforme, uporabo velikih podatkov. Zanjo velja ekonomika naraščajočih donosov in ničelnih mejnih stroškov, konkurenca je tu druga stran kooperativnosti. V kompleksnih interaktivnih ekonomskih sistemih digitalne ekonomije neoliberalna logika trga in njenih politik odpove. Odmikamo se od ravnotežnih sanj Walrasa, digitalizirane informacije postajajo strateški vir, temelj celovite produktivnosti in rasti, pa tudi novih virtualnih zaposlitev.

Od Bellove postindustrijske družbe (1973) do Rifkinovega interneta reči (2014) je 40 let. Zgoščen čas, kjer je ekonomika informacijskih mrež zlahka zamrežila politiko. Ekonomska kompleksnost digitalnega sveta nas je za sedaj privedla do politične tragedije skupnega. Sodelovalno gospodarstvo je priložnost in možnost za preboj, če se povezujemo. Izbiro imamo, ko se bomo tako odločili …