Kako ponočevati in druga razredna vprašanja

N'toko

12. 8. 2016  |  Mladina 32  |  Žive meje

Med vso pozornostjo, ki je je bila v zadnjih mesecih razumljivo deležna Tovarna Rog, se zdi, da je njena velika sestra Metelkova postala za medije tragično nezanimiva. Če jo je že kdo omenil, je ta kvečjemu služila kot primer pridnega skvota, ki naj bi bil zgled ostali družini. Kje so časi, ko so ji nepremičninarji grozili z bagri in so specialci v kotih iskali molotovke? Očitno se je z leti iz temačnega zavetišča ljubljanskega podtalja, ki je pri spodobnih meščanih zbujala strah in trepet, spremenila v samoumevni del mestne pokrajine, ki nikogar ne moti in s katerim se župan celo rad pohvali. Je Metelkova res postala boemski raj za mlade turiste, »kjer se najde nekaj za vsakogar«, kot jo opisuje Lonely Planet? Bo kmalu dvigala ceno nepremičnin v okolici, namesto da bi jih zbijala? Se tam sploh še dogaja karkoli radikalnega, nevarnega ali – bog ne daj – političnega?

Zelo površno bi lahko razdelili obiskovalce današnje apolitične Metelkove na dva tipa. Prvi so tisti, ki jo obiskujejo s konkretnim namenom: da bi poslušali kak koncert, ki so ga videli v mesečnem napovedniku, ali se v petek zvečer naplesali ob kvalitetni glasbi. Za njih je to predvsem cenejša Kino Šiška, in nekateri metelkovski prostori so se skozi leta res približali tej podobi. Postali so ponudnik kulturnih storitev, ki zagotavljajo dober zvok, kvaliteten program in hladno pivo, hkrati pa imajo v sebi tisti pridih podtalja, ki so ga drugi klubi po uvedbi kadilskega zakona izgubili. Ja, na metelkovskih prireditvah lahko namesto eden drugega še vedno vohamo cigaretni dim.

A da bi prišel do tega boemskega raja, se mora iskalec urbanih užitkov najprej prebiti skozi povsem drugačen prostor in se srečati z množico obiskovalcev drugega tipa. Pred vstopom na dvorišče mora zatisniti nos pred poscanimi zidovi, povesiti pogled pred skupinami temnopoltih moških, ki opazujejo mimoidoče, zatisniti ušesa pred glasnim dretjem pankerskih objestnežev, slalomirati med nestabilnimi telesi pijanih srednješolcev in vsaj trem lokalnim posebnežem podariti cigareto. Lonely Planet ne omenja, da je bila Metelkova, davno prej, preden je postala do turistov prijazni ponudnik urbane kulture, dom mestnih marginalcev. Eden od starih obiskovalcev mi je nekoč ob omembi besede »kultura« podal precej bolj realen opis: »Ma kakšna kultura! Poanta Metelkove je vedno bila v tem, da si je lahko še tak čudak s še tako malo denarja tam naglas nažgal svojo muziko in si v miru skadil džojnt.«

Nekdanja vojašnica se je tako skozi leta razdelila na dva pola: na klube in na dvorišče, vsaka s svojo publiko in ideologijo. Upravljalcem klubov gredo obiskovalci dvorišča seveda na živce. Neskončno energije so vložili v infrastrukturo in program, na koncu pa spoznali, da je večina metelkovcev čisto zadovoljna s popivanjem pred vrati, pri čemer jih koncerti kvečjemu motijo. »Tri evre za vstopnino? Prekleti kapitalisti! To sta dva piva v Jali!« Če z vrat odstranijo prepreko vstopnine, pa je situacija še slabša, saj se ponočnjaki z dvorišča vsujejo v klube in s svojim pomanjkanjem pozornosti uničijo kulturni program za vse ostale. Izginevati začnejo telefoni in denarnice. Punce ne morejo plesati, ne da bi jih obkolilo deset tipov v popetih majicah, ki se obnašajo kot igralci v slabem RnB videospotu. Boemski raj se tako spremeni v trashy turbo žur, srhljivo podoben tistim, pred kakršnimi so se alter meščani zatekli za obzidje skvota.

Gledano z dvorišča je problem seveda videti drugače. Mar ni »kultura« le prazna beseda, ki jo upravljalci klubov ves čas uporabljajo, medtem ko iz njih delajo komercialni lunapark za hostel turiste? Kdaj so ti odri nazadnje proizvedli kakršenkoli omembe vreden domači kulturni presežek? Če kaj, se je Metelkova pod njihovim vodstvom precej približala best of 80s and 90s evergreen zvoku komercialnih klubov – odločitev, ki je bila najprej mišljena ironično, zdaj pa je neločljivo vgrajena v poslovni model skvota. In kdo jim sploh daje legitimnost, da pobirajo vstopnino ter uporabljajo javne površine za svoj zasebni posel? Rekli bi lahko celo, da je spontano dogajanje na dvorišču – mešanje subkultur, ras in idej – precej bližje podobi prave metropolitanske kulture, konzumiranje skrbno kuriranih urbanih vsebin pa je v zavetju enako mislečih le nekakšna muzejska uprizoritev tega, kako si malomeščani predstavljajo rajanje v velikem mestu. Ko pa imajo dejansko opraviti z vsem kaosom prave urbanosti, bi najraje zaloputnili vrata pred njo.

Tako se apolitični upravljalci Metelkove nevede vsak konec tedna ukvarjajo z razrednimi vprašanji. Kdo ima legitimnejšo pravico do uporabe skvota, 35-letna ljubljanska dizajnerka, ki hoče v petek zvečer v izbrani družbi nemoteno plesati na svoje najljubše indie hite, ali nepismeni afganistanski begunec, ki s pomočjo alkohola in trave poskuša pozabiti na svoje probleme in se, na svoj ponesrečeni način, obnašati kot domačin? Je to francoski backpacker, ki bi rad doživel šarm vzhodnoevropskega undergrounda, ali ljubljanski pijanec, ki ga niso pripravljeni gostiti v nobenem drugem klubu? Ne da bi vedeli točno, kaj počnejo, metelkovci ves čas lovijo ravnotežje med odprtostjo in zaprtostjo, strukturo in kaosom, produktivnostjo in lenobo. Outsiderji silijo klube, da se morajo na novo izumljati, ti pa jim ponujajo dostop do širše skupnosti, kakršne na drugi strani obzidja nimajo. To pomeni, da včasih prihaja do nemogočih, ponesrečenih ali celo nasilnih srečanj med svetovi, ki pa so kljub vsemu nujni za vsako pravo mesto. Temu ne moremo reči sožitje, je pa eden boljših načinov reševanja družbenih tenzij, kar jih imamo.

Idealnega rezultata ni, toda samo dejstvo, da Metelkova obstaja in je zmožna služiti kot zbirališče tako različnih ljudi, je pravi čudež. Držim pesti, da se ne bo zreducirala na nekaj tako dolgočasnega, kot je kulturni servis. In nasprotno – upam, da ne bo od nje na koncu ostalo relevantno zgolj dvorišče, saj bi se, v odsotnosti evforije okoli nekega kulturnega dogajanja, razblinila tudi vsa tista magija, brez katere so ponočnjaki res samo džankiji in dilerji, pijanci in šankerji.