Grega Repovž

19. 8. 2016  |  Mladina 33  |  Uvodnik

Izgubljena ideja

Dve državi, vsaka na svojem robu Evropske unije, danes določata evropsko prihodnost. Na eni strani Velika Britanija z nenavadno odločitvijo za izstop, na drugi strani Turčija z dokončno uvedbo trde, z vero podložene diktature predsednika Erdogana. Obe državi v svojih notranjih procesih Evropa ignorira, kot dolgotrajno bolečino, ki se je telo pač navadi, jo vzame za svojo. Na deklarativni ravni se tako državniki kot predstavniki unije odzivajo z jasnimi izjavami, a dejanj za njimi ni.

Velika Britanija namerava proces izstopa zavlačevati do leta 2019, kar je logično: to ji omogoča razmislek, morda tudi spremembo odločitve, ki bi bila posledica na primer večje reorganizacije unije, neki nov začetek, nov načrt, novo jutro. Vsi čakajo na prelomni trenutek, prelomno idejo, kako dejansko naprej. Seveda to unijo in preostalih 27 držav blokira – ne zgolj zaradi moči, ki jo Velika Britanija v zvezi ohranja, ampak ker nimajo ideje, kako se v resnici odzvati na odhod pomembne članice, pa tudi odgovora, kaj sploh narediti z Evropsko unijo, saj res nikomur niso všeč njena današnja vloga, položaj in ustroj. Britanci so imeli namreč v marsičem prav. In zdaj? Čakati na naslednje evropske volitve? Čakati na volitve v najmočnejših državah, Franciji in Nemčiji, in videti, kam se bosta obrnili politiki teh dveh držav? Se lotiti samoreflektirane ocene preteklih napak? Počasi pustiti umreti zvezo, a tako, da dosedanja pravila ostanejo?

S Turčijo je še težje. Turčija je Evropski uniji ponudila izhod iz begunske krize, izhod, ki pomeni dejansko odstop od elementarnih zavez te zveze. Nespodoben dogovor, dogovor, ki Turčiji v resnici dovoljuje kakršnokoli ravnanje z begunci. Evropska unija ni šla k vragu, ko je izstop izglasovala Velika Britanija, ampak ko je od svoje temeljne zaveze človeku odstopila Evropa sama z dogovorom s Turčijo. Na tej točki je unija izgubila tisto, zaradi česar je bila večja od običajnega meddržavnega dogovora o poslovanju – pač zavezo demokraciji in človeku. In ko se je v Turčiji po poskusu vojaškega puča zgodila dokončna sprememba režima v odkriti totalitarizem, v katerem so izginjanje ljudi, zapiranje in mučenje oporečnikov ter preganjanje vseh drugačnih del odkrite državne politike, je Evropa to spremembo sprejela – da ne ogrozi svojega miru, da ostanejo begunci stran od evropskih oči. Sploh vidimo, kako mirno sprejema Evropa grozljive čistke in brezpravne procese v Turčiji? Kako malo je Evropi mar za to ravnanje z ljudmi, ki so dejansko glasniki evropske ideje v Turčiji.

Evropi sicer takšno ravnanje ni tuje. Podobno je ravnala tudi v času jugoslovanskih vojn, razlogi so bili prav toliko prepričljivi kot danes. Vse skupaj je nekakšno pristajanje na višjo silo, kot na nepričakovan vremenski vpliv, kjer lahko pač razviti svet le čaka na razplet in upa, da bo žrtev čim manj (pri čemer je zadnje le prijazni prazni dodatek, izrečen, da ublaži lastno odgovornost). Raje so se dogovarjali s Slobodanom Miloševićem in z njim sklepali dogovore, za katere so vnaprej vedeli, da se jih ne bo držal, da so lahko gledali stran in se ne vpletli v umiranje na Balkanu. No, Turčija je tudi članica Nata, pomembna in močna vojaška sila, na njenih tleh so ameriški vojaki. A Turčija je v ameriškem predvolilnem času predaleč od ZDA, že desetletja pa zagotavlja tako Natu kot Evropski uniji občutek, da ima vpliv na Bližnjem vzhodu. Diplomati nimajo rešitev, evropski politiki pa gledajo predvsem na vpliv na lastna politična razmerja.

Na nemško kanclerko Angelo Merkel ne gre računati: če se je pred letom dni zdelo, da je postala glasnica neke človekoljubne Evrope, ki ji bodo sledili tudi drugi, je danes vse drugače. Merklova je bila potolčena, pa čeprav je šlo za demonstracijo tiste Evrope, o kateri so z velikim žarom desetletja govorili evropski državniki. A te Evrope nočejo ne politiki ne večina državljanov evropskih držav.

Na tej točki se je Evropa namreč zlomila. Utvara je bila, da so Evropejci predani človekovim pravicam, svoboščinam in demokraciji. Tem postulatom pa so se odrekli po lastni volji. Evropska politika je ljudi toliko časa prepričevala, da so v »novem svetu« odvisni vse bolj od sebe, da naj na državo ne računajo, da je ne nazadnje država blaginje stvar preteklosti, da danes velik del Evropejcev tudi tako čuti – pač pazijo nase in zavračajo kolektivne zaveze in predanost velikim idejam, že preprostemu konceptu človekovih pravic. Država, to je nekaj, kar olajša navijanje ob športnih dogodkih.

Če ni več skupnih zavez, če ni več predanosti elementarni ideji, zveze ni več. To je ta drobni spregled, ki se dogaja. Tokrat unija nima večje ali manjše težave, kakršne so jo pestile v preteklosti, v imenu nekih drugih ciljev je žrtvovala svoje bistvo. Ni več ognja, okoli katerega bi se lahko zbrali.