Snov hiphopa

N'toko

26. 8. 2016  |  Mladina 34  |  Žive meje

Med pohvalami, ki jih sprejemam z grenkim priokusom, je najpogostejša tale: »Sicer ne poslušam hiphopa, ampak ti si mi pa dober. Končno nekdo, ki ima kaj pametnega za povedat, ne tako kot ti današnji reperji s hlačami pod ritjo, ki se obnašajo kot budale.« Lepo je, da ti ljudje pripisujejo kvaliteto, razen ko se njihova definicija kvalitete razlikuje od tvoje. Sam imam namreč v srcu precej prostora za reperje, ki pred mikrofonom iz sebe delajo budale, če to le znajo narediti na prepričljiv način. Mislim, da »ozaveščeni« reperji, ki pišemo o družbi in politiki, pogosto povemo manj o duhu časa kot tisti, ki v komadih obravnavajo ulične rope, ljubezen do trave ali velikost svojih penisov. In nikakor ne verjamem, da glasbenik, ki ga je vzgajala ulica, nima ničesar relevantnega povedati o današnjem svetu. V hiphopu se kvaliteta ne meri le s tehnično dovršenostjo in intelektom reperja, ampak predvsem z njegovo prepričljivostjo.

V Sloveniji imamo precej težav z ustvarjanjem ulične kulture, ki bi ji zares verjeli. Ko je na svojem obisku pri nas režiser Michael Moore hotel videti najrevnejši predel glavnega mesta in ga je vodič peljal v Šiško, je ta začudeno vprašal: »To je vaš geto?« Pri nas seveda ne manjka revščine in kriminala, kljub vsemu pa so naša najhujša blokovska naselja v primerjavi s South Bronxom videti kot počitniški apartmaji. Zato so bili gangsta reperji iz idiličnih podalpskih zaselkov pogosto tarča posmeha – kdo bo verjel tvojim streljaškim zgodbam, če si pa doma z Bleda? Prvi glas ulice, ki je prepričljivo nagovoril širšo publiko, je postal Klemen Klemen, ki je pred mikrofonom in kamero z veseljem naredil budalo iz sebe, pri čemer smo verjeli vsaki njegovi besedi – celo takrat, ko nas je nagovarjal z druge strani groba. Vedeli smo, da je trnovski nindža for real, da je res razbil tisti kiosk, da je res ukradel tisto torbico, da so njegove štorije o zasvojenostih in travmah rezultat resničnih izkušenj, pa naj se o njih še tako zajebava. Klemen je banalnosti, ki sestavljajo vsakodnevno življenje mestnih razgrajačev, pretvoril v muziko s takšno iskrenostjo in strastjo, da smo mu morali prisluhniti. Podobno bi lahko rekli tudi o Ali Enu in drugih urbanih kreaturah, ki so nenapovedano od nikoder prišvigale v mainstream. Snov urbane scene 90. je bila uporniško jebivetrstvo. »Folk, jst sm baraba!« Študentski boni so bili džabe, fleti tudi – lahko si bil posebnež in ti nihče ni preveč zameril.

Drugi slovenski reperji smo pomanjkanje street kredibilnosti nadomeščali s predanostjo hiphop kulturi – globalnemu plemenu, ki te sprejme vase, če ti uspe dokazati, da si dovolj spreten na mikrofonu. »Real« tako lahko postane tudi reper, ki ni spizdil toliko torbic ali skadil toliko trave, je pa napisal dovolj hudih rim, da mu nihče ne more očitati blefa. Morda nismo mogli postati Klemen, lahko pa smo skupaj z njim vpili: »Noben mi ne more rep muzke vzet, k to je moje življenje, in to je moj svet!« Naše samodokazovanje je pogosto zaznamovala kičasta pretencioznost, zaradi katere danes takšen »real« hiphop zveni kot stvar neke idealizirane preteklosti. Kasneje so s spremembami medijske krajine hiphoperji igrali vlogo le še v svojih lokalnih scenah, tisti, ki so se prebili izven kroga svojih blokovskih kolegov, pa so to pogosto storili za ceno razvodenelosti njihove glasbe. Po zgledu Murata in Josa so tudi najbolj nadarjeni morali postati malo bolj radio-friendly, se obdati z neškodljivimi sredinskimi glasbeniki, za svojo snov pa vzeti motivacijske puhlice tipa »sledi svojim sanjam« in »razmišljaj pozitivno«. Sčasoma smo na pristnost kar pozabili. Nihče ni več rekel, da se je reper prodal, ko je slišal glas kake estradnice v refrenu, saj naj že v štartu ne bi obstajal kak drug cilj kot postati sprejemljiv material za v avto med družinskim izletom v Hofer. Snov urbane scene 2000 je bila uspeh. Nobena malica ni zastonj, a če se boš fanatično prilagajal potrebam trga, boš nekoč morda slaven.

A ko smo že mislili, da se je hiphop v middle class spodobnosti že skoraj pridružil starejšima sorodnikoma rocku in jazzu, so na sceno ponovno vdrle avtentične budale. Zgodil se je fenomen trap glasbe in kmalu se je cel svet tresel pod basi Rolandove 808 ritem mašine, na katere so mladi, bontonsko neobremenjeni in politično neosveščeni fantje stresali mikstejp za mikstejpom blokovskih dogodivščin. Trapu lahko očitamo marsikaj, ne moremo pa zanikati, da je sprožil nov val nebrzdane ulične kreativnosti. Komaj sem čakal, da bo val tudi pri nas vrgel ven kakega novega Klemna Klemna za 21. stoletje, na moje precejšnje razočaranje pa so prvi obrazi novega repa postali Kamničani Matter. Ti so sicer vnesli nekaj nujno potrebne svežine na sceno, a namesto 17-letnih budal, ki bi zagnano repale o vsakodnevnih neumnostih, smo dobili razgledane 30-letnike, ki zdolgočaseno igrajo 17-letne budale, kot bi šlo za nalogo na sprejemnem izpitu za AGRFT. V njihovih zatripanih podlagah in besednih skovankah je seveda možno uživati, toda njihov preboj nam o današnji ulični kulturi sporoča tudi nekaj morbidnega. Ne bomo jih namreč slišali iz telefonov mulcev, ki drvijo po Celovški na zadnjem kolesu skuterja. Ne bodo jih poslušali raztrešani liki, kakršni sicer nastopajo v njihovih komadih. Starši ne bodo hiteli menjati radijske postaje, da njihov otrok ne bi slišal Meduze. Matter ostajajo varno oddaljeni tako od snovi svojih komadov kot tudi od raperskega žanra samega – so metafora metafore o metafori, en sam »vse skupaj je fora, ne štekate? Ne bit tako zategnjen!«. Zato vsej sivini in nihilistični zadrogiranosti navkljub zvenijo predvsem … pridno. Snov urbane scene našega desetletja je praznina. Svet okoli nas razpada in vse, kar je dovoljeno o tem reči, je »LOL«.

Malokatera glasba je prinesla glas ulice med širšo publiko, kot je to storil hiphop. A zdi se, da pri nas tega več ne počne. Pravzaprav skupaj z vso ostalo muziko, ki se prebije do širših medijev, skrivnostno molči o tem, kaj prebivalci mestnega obrobja dejansko živijo – v najboljšem primeru so ti le estetska kulisa. Morda jih niti nočemo slišati, saj obstaja nevarnost, da bodo novi glasovi ulice današnjo urbano praznino zapolnili z nekul snovmi, kot so jeza, sovraštvo in nacionalizem.