V zatohlih dolinah

dr. Bogomir Kovač

2. 9. 2016  |  Mladina 35  |  Ekonomija

Predsednik vlade je sredi domačih in evropskih posvetov o usodi EU po brexitu. EU in njene politične elite mrzlično iščejo rešitve in odrešujoče alternative. Merklova je mimo vseh evropskih institucij prevzela vlogo osrednjega moderatorja in koordinatorja, Nemčija odkrito postaja centralna pest EU. Slovenska stališča so, kot vedno, splošna, brez kakršnekoli strateške usmeritve in političnoekonomske vsebine. Cerar ve, da potrebujemo močno in učinkovito, varno in perspektivno unijo, toda ne pove, kako to doseči, kaj je prava smer za Slovenijo. Govoričiti o EU na splošno postaja intelektualno plehko, ne vedeti, kam in s kom v procesih evropske dezintegracije, pa tudi politično neodgovorno. Očitno je to pravi koren »slovenskega modela« zadnjih štirih vlad.

EU se je ob sedanji krizi institucionalno razprla kot školjka, kriza vodenja je očitna, pomanjkanje pravih rešitev tudi. Neformalno srečanje voditeljev članic EU v Bratislavi sredi septembra naj bi dalo prvi okvir novega dogovora, kako naprej. Delitev sogovornikov, ki jih je povabila Merklova, je povedna. Mi smo pristali v mešani četverici držav (Bolgarija, Hrvaška, Slovenija, Avstrija), ki jo druži balkanska migracijska pot. Za Nemčijo smo pomembni kot nekakšen most do balkanskih držav in zunanji obrambni zid EU. Cerarjevi so to klavrno vlogo odigrali že lani.

Dejansko je temeljni problem EU postopna dezintegracija. Dilemi sta znani. Velika politična širitev EU je nezdružljiva s hkratno ekonomsko poglobitvijo, monetarna unija preprosto zahteva politično. EU se zdi kot enosmerna ulica nepovratne integracije. Obstaja pa tudi nasproten proces. To velja za skupino članic brez evra (EU-10), nekatere države s posebnimi sporazumi zunaj EU (Norveška, Švica, Islandija ...) in one druge, ki bi jih rade pridobile (Turčija, Ukrajina …). EU dejansko nikoli ni obstajala kot nekaj enovitega, vsi njeni prvotni temelji so erodirali. Vse skupaj vodi v postopno dezintegracijo EU. Razlika je očitna. Prihodnost evropskih integracij je nejasna, sedanja diferenciacija povsem otipljiva.

Toda dezintegracija EU je politična anatema, integracijski proces EU je ireverzibilen. Oboje je nevarna iluzija. Komunistični režim in SZ sta po letu 1989 padla brez vojn (izjema je Jugoslavija), čeprav je bil njun propad domala nepredstavljiv, kljub protislovjem sistema in nesposobnostim elit. Podobno je z EU. Razpad EU se zdi danes bolj retorična grožnja kot realnost, čeprav sta ekonomski sistem in politično upravljanje polna nerešljivih zagat. EU seveda ni SZ. Komunizem se je zrušil kot hiša iz kart, ker je to vedno bil. EU je politično še vedno želen cilj večine ljudi, tržni sistem ekonomsko neprimerljivo bolj učinkovit, dezintegracija EU ne bi ogrozila državne politične geografije.

Brezciljno igrati na vse karte hkrati, v majhni odprti državi, je kulturno nezrelo, politično banalno, ekonomsko zgrešeno.

EU danes združuje trg, delijo pa ga politični cikli držav in preživetveni interesi politikov. Ta dva procesa niti strukturno niti časovno nista usklajena. Dezintegracije EU ne bodo povzročili notranji spopadi med zagovorniki in nasprotniki EU, temveč sistemsko splošno nezaupanje in nezadovoljstvo ljudi. Razpad sistema zaradi notranje entropije je kot pričakovan, toda nepredvidljiv potres. Nobena reformna agenda ne pomaga, če ni jasnih ciljev. Sedanje ekonomske reforme vodijo v federalizacijo EU, ki pa si je nihče ne želi. Največje tveganje je zato politični upor centra in ne periferije. Pravo tveganje EU je Nemčija in ne Grčija … Nemčija je ta, ki želi EU spremeniti v unijo (svojih) pravil, tu se je prelomila socialna država, utrdil sporni evro. Permanentna kriza EU jo povzdiguje v centralno silo, kjer Merklova gradi legitimnost z elitami lokalnih vlad. Zato je odločanje vedno manj transparentno in vedno bolj nedemokratično. Tudi upanje, da lahko manjše, bolj funkcionalne celote ohranijo veliko idejo, so nevarne iluzije. Sem sodi Stiglitzeva rešitev z večplastnim evrskim tečajem (severni, južni … evro), kar je samo druga pot političnega razpada EU. Edina rešitev je pravzaprav načrtovana dezintegracija, svoboda izstopanja, »freexit«. In prav to je skrito sporočilo brexita.

Niti EU niti VB nimata interesov, da je ločitev boleča. VB želi ohraniti skupen trg, ne pa drugih zavez EU. Zato ne želi poseči niti po norveškem niti po švicarskem modelu. EU vztraja, da ni posebnega preferenčnega sporazuma z VB, če ne sprejema določenih pravil in prispevkov. Boji se novih referendumov in izstopov. EU potrebuje VB zaradi varnostnih razlogov, VB pa EU zaradi ekonomskih. Ključen je trg dela in ne kapitala, težava pa je v tem, da sta deregulacija in privatizacija sesuli socialno državo in legitimnost EU. Bruselj in London sta padla na istih čereh neoliberalizma.

Politične delitve sprožata ekonomska in socialna ogroženost. Zato vsi trepetajo pred migracijami, notranjimi ali zunanjimi. Ljudje ne želijo deliti že tako omejene socialne države, politično je lažje zajeziti migracije kot povečati storitve socialne države. Od tod ideja o poglobljeni funkcionalnosti skupnega trga, novem kontinentalnem političnem partnerstvu. Gre za iskanje kompromisa skupnega trga in medvladnega odločanja, za rahljanje EU od znotraj, da bi sploh obstala.

Slovenija je pred odločitvijo, kako ravnati znotraj teh sprememb. Še najmanj je uporabna ideja o močni in enotni EU. Alternative so bolj pritlehne. Avstrija želi obnovo starih avstro-ogrskih vezi, kljub krizi s Hypom, Bavarska tradicionalno teži k morju, s Čehi in Slovaki bi lahko spletli nove mreže, Italijani so že tu, Rusi si želijo poglobitve, Kitajska in celo Japonska tudi.

Brezciljno igrati na vse karte hkrati, v majhni odprti državi, je kulturno nezrelo, politično banalno, ekonomsko zgrešeno. Za kaj drugega potrebujemo znanje in pogum. Obojega manjka. Za Ulricha Becka je ključ do vseh zadreg dilema kozmopolitizma. V zatohlih dolinah šentflorjanske Slovenije se to potrjuje hitreje kot drugod.