Davčni ogrizek

dr. Bogomir Kovač

9. 9. 2016  |  Mladina 36  |  Ekonomija

Primer izogibanja plačila davkov družbe Apple na Irskem, udarni sklep komisarke Verstagnove in čudaške reakcije vpletenih v teh dneh burijo politične duhove in dvigujejo ekonomski prah. Apple mora plačati 13 milijard in pripadajoče obresti irski vladi, ki to poplačilo zavrača, vodstvo korporacije pa trdi, da je poslovala zakonito in skladno z dogovori. »Primer Apple« razkriva Ahilovo peto sodobnega kapitalizma. Globalni biznis je postal neulovljiv za davčne mreže držav, korporacije so vse bogatejše, socialne države vse revnejše in bolj zadolžene, neenakost postaja nevzdržna. Ekonomska svoboda korporativnega sveta je hkrati politični zaton socialne države in državljanov kot zvestih davkoplačevalcev. Vse skupaj spominja na Ionescov teater absurda.

Navidezno je zgodba filmska. Apple velja za ikono digitalne in globalne ekonomije, liberalizacije in financializacije poslovanja. Poslovni model, ki so ga razvili, od tehnoloških in marketinških inovacij pa vse do finančnih in poslovnih mahinacij, je hkrati predmet poslovnega občudovanja in preiskovanja regulatorjev trgov. Apple je namreč izvrsten primer, do kod so pripravljeni pri kreativnem računovodstvu iti glavni menedžerji in lastniki, kako zapleteno in neusklajeno je obdavčevanje globalnih podjetij na ravni držav.

Apple je s petinskim deležem pobral 90 odstotkov globalnega dobička, večina te neverjetne rasti je posledica tehnoloških inovacij, marketinške prepričljivosti in off-shore poslovne strategije. Sedež podjetja in razvoja je ostal v Cupertinu (Kalifornija), posle in prodajo so preselili v Cork na Irskem, proizvodnjo delov so porazdelili po svetu, distribucijo obvladujejo iz ZDA in Irske, prodajo so diferencirali, finance pa skoncentrirali v davčnih oazah. Formula je preprosta. Večino proizvodnih poslov v državah z nizkimi stroški opravi za družbo holding Foxconn (FIH) s sedežem na Kajmanskih otokih. Prodajo vodijo iz Irske, finančno poslovanje prek mreže povezanih podjetij vodi v davčne oaze.

Ključna Applova irska družba AOI ni irski davčni zavezanec, ker njihova zakonodaja določa sedež glede na lokacijo centralnega menedžmenta, podjetje pa upravljajo iz Nevade. Hkrati AOI ni niti ameriški davčni zavezanec, ker ZDA opredeljujejo rezidenčnost glede na prostor poslovanja. AOI je torej mednarodna holdinška organizacija, nosilec finančnih poslov Appla, ki ni davčni zavezanec v nobeni državi. Tudi ASI, drugo Applovo irsko podjetje, nosilec prodajnih poslov, nima jasne davčne rezidenčnosti. Apple je torej izkoristil davčne labirinte Irske in ZDA, pa tudi EU. Za nameček vešče porazdeljuje stroške s pomočjo transfernih cen, razvojnih izdatkov in finančnih računov, dobički pa se stekajo v davčno oazo, Britanske Deviške otoke (Baldwin Holdings). Krog davčnega izogibanja je tako sklenjen, efektivna davčna stopnja najdonosnejše korporacije na svetu je tako v povprečju na ravni enega do dveh odstotkov. Apple je paradigmatična podoba neoliberalnega kapitalizma.

Enormni profiti korporacij imajo štiri skupne imenovalce, tehnološko in poslovno inovativnost, moč globalnega povpraševanja, stagnacijo plač in sistematično izogibanje davčnim obveznostim. Korporacije so velike in močne, ker so med drugim njihovi dobički nedoumljivo nesorazmerni s plačanimi davki. Z vidika držav je sporno predvsem to, na kakšnih temeljih določati davčne osnove, prihodke in odhodke družb, če lahko mednarodne korporacije z nizi povezanih in odvisnih družb, transfernimi cenami, prenosi stroškov in dobičkov zlahka obvladujejo verige vrednosti zunaj davčnih sistemov. Večina davčnih zajemanj temelji na teritorialnem principu, načelu ločenih pravnih oseb, na temelju sedeža podjetja ali vira dohodka. Toda prav zaradi mednarodne povezanosti poslovanja je morebitno dvojno obdavčevanje enako problematično kot davčno izogibanje. Prvo ogroža globalne poslovne transakcije, drugo pa domače proračunske vire.

Evropska komisija je v primeru Apple navidezno dosegla zvezdne trenutke sedanje bruseljske administracije. Toda splošno navdušenje ni brez racionalnih pomislekov. Applova davčna struktura je kompleksna in ni od včeraj, ni tudi edini primer korporativnih kršitev, podobno kot Irska ni edini primer države s posebnimi davčnimi ugodnostmi. Evropska komisija se sklicuje na sistem konkurenčnega prava in uporablja kot ex-post orodje mehanizem spornih državnih pomoči, kar naj bi bila druga stran irskega odrekanja obdavčitve Appla. Toda to je teoretsko in tudi politično sporna formulacija, ki nasprotuje logiki davčnih sistemov in tudi dosedanjim mednarodnim načelom davčnega usklajevanja znotraj držav OECD in G-20 (projekt BEPS). EU je tukaj uporabila samosvojo rešitev, uspeh pa lahko pričakuje zgolj na multilateralni ravni, najprej znotraj članic in potem na globalni ravni.

Zadrega je dvojna. Na eni strani EU prisega na davčni federalizem, ki pušča državam članicam prosto pot in celo spodbuja davčno konkurenco. Opevana »fiskalna unija« je doslej posegala zgolj na področje proračunskih primanjkljajev in zadolževanja držav, ne pa davčnih sistemov in načinov obdavčevanja. Dejstvo je, da Irska in ZDA legalno dopuščajo del dejavnosti neobdavčene, da ni pravega zajetja dvojnih davčnih obdavčitev, tudi ne prepovedi davčnih oaz. Zato je davčni inženiring Appla mnogo trdnejši, kot se zdi, davčna avtonomija Irske pa tudi. Spektakularna obdavčitev Appla je zato pesek v oči. Z njo ne rešujemo niti konvergence davčnih sistemov znotraj EU, še spornejši je koncept konkurenčnosti (državnih pomoči) pri želeni davčni harmonizaciji na globalni ravni.

Ostaja preprost sklep. Pošteno obdavčenje korporacij ohranja fiskalne vire socialne države. To je pravi koren obdavčitve Appla. Velja, če se bo EU s tem odrekla neoliberalni agendi. Sloviti logo Steva Jobsa je ogrizeno jabolko, EU je že danes davčni ogrizek.