Kako izgubiti na volitvah?

Vlado Miheljak

16. 9. 2016  |  Mladina 37  |  Dva leva

»Kot je danes poročal časnik Delo, bi moralo 22 vojakov na Baltik odpotovati že pred dobrim tednom dni, a na dan odhoda ni bilo avtobusa, ki bi vojake prepeljal na brniško letališče. Je pa v ponedeljek na sever Evrope z Brnika odletela skupina devetih vojakov. Predsednik parlamentarnega odbora za obrambo Žan Mahnič (SDS) je že napovedal, da bo o tem zapletu danes razpravljal omenjeni odbor.«
— Mladi Janšev demokrat ne ve, da za odhod na napačno mesto, z napačnim motivom nikoli ni prepozno (STA, 13. 9. 2016)

»Člane lahko pridobiš z vsebino, ne pa z vlaganjem tožb in množice interpelacij. DeSUS je nenehno vladna stranka, mi pa se ukvarjamo s tem, ali bodo naši člani dobili sendviče, ko bodo šli na tabor v Lepeno, in z organiziranjem avtobusnih prevozov na shode v podporo Janezu Janši.«
— Mariborski oporečniški člani SDS ne vedo, da je svoj čas v Srbiji politik podobnega profila osvojil oblast s pomočjo sendvičev, avtobusov, elektrike in vode (Dnevnik, 14. 9. 2016)

Ne vem, kako je bilo drugod po Hrvaški, a v Istri ni bilo o predčasnih volitvah v hrvaški sabor ne duha ne sluha. Enkrat sem v Poreču videl en manjši plakat za nekakšen zbor lokalnih Albancev. In to je bilo vse. Ne verjamem, da je bila ta kampanja tako lakonična zaradi uvidevnosti do obiskovalcev, turistov, ki pobegnejo pred svojim vsakdanom in jim res ni treba še onesnaževanja mest in ulic s hrvaškimi volilnimi apeli. Verjetneje je, da Istranom volitve, ki ne prinesejo opaznega premika, zagotovo pa ne premika na bolje, preprosto dol visijo. A na Hrvaškem se je zgodila zanimiva stvar, ki je dober poduk tudi za Slovenijo. Dokler se volitve ne zgodijo in glasovi ne preštejejo, ni zagotovih zmagovalcev in poražencev. To je najbolj občutil pregovorno arogantni in samovšečni Zoran Milanović, ki se je obnašal, kot da mu volilne zmage nihče ne more vzeti. Pa je izgubil, in to kar krepko.

Pri nas sedaj kaže, da ima levica stvari trdno v rokah. Da desnica ne more dobiti ne predsedniških in ne državnozborskih volitev. Ob zdajšnji evidenci kandidatov in strankarskih ponudb res ne. A to se lahko čez noč spremeni.

Manj usodna, zgolj simbolno pomembna funkcija predsednika se sicer zdi zacementirana. Lahko sploh kdo ogrozi omnipotentnega populista in burkača Pahorja? Težko. Na vprašanje Dela, kakšen bi moral biti profil kandidata/kandidatke, ki bi odvzel naslednji mandat Pahorju, sem odgovoril, da bi moral biti čim bolj podoben Pahorju. Podoben, a drugačen. Pahor je tako spogledljiv, raztegljiv, nategljiv, da lahko govori karkoli, nagovarja kogarkoli, s čimerkoli. Pravijo, da lahko ponovni migrantski val postane pomembna volilna tema. Morda. A za Pahorja to ne bo problem, kajti on lahko na bolj uglajen in široko sprejemljiv način pove vse to, kar bi sicer skušal unovčiti kakšen radikalni desni kandidat. Sicer pa je Pahor že zdaj dovolj previden ob vprašanju beguncev. Zato si ob vseh mogočih, tudi najbolj butastih »delovnih akcijah« kot cenenih in neokusnih predstavah ni omislil resnično smiselne delovne akcije. Da bi, ko je bila begunska kriza na vrhuncu, šel volontirat in dajat zgled državljanom, na teren, v ad hoc centre, kjer so se ukvarjali z zagotavljanjem elementarnega preživetja in higiene prebežnikov, pa tudi osebja in policije. Ne rečem, da begunci ne bodo predvolilna tema, vendar Pahorja to ne bo zmedlo. Še manj spodneslo.

A predsedniške volitve bodo zgolj predigra, nekakšen »petting aproach« pred »hardcore« političnim aktom; pred državnozborskimi volitvami, ki bodo, po dvojih predčasnih zapored, zelo verjetno razpisane v rednem roku.

Za zdaj vse kaže, da se politični levici ne more nič zgoditi; da je desnica, na čelu katere je Janša, nezmožna zmage. Sklepanje je dvakrat napačno. Najprej zato, ker ni tako zanesljivo, da bo Janša vodil desnico novemu porazu nasproti. Zdi se, da je dejansko vse večje spoznanje na desnici in celo v sami SDS, da je Janša luzer, da je kot nevrotik, ki s svojimi kompulzijami in obsesijami omreži in obremeni celotno družino; da se vsi ukvarjajo z njim, ne pa z realnimi problemi. Že samo umik oz. odstavitev Janše s položaja neformalnega vodje opozicije bi desnico, po zasičenju volilnega telesa z nenehno dominacijo politične levice, spravil v ugoden položaj.

Drugo pa je vprašanje odsotnosti pozitivnega programa. Če ima, kot sem prejšnji teden napisal, SDS (za zdaj) eno samo programsko točko – Janeza Janšo, ima tudi levica isto. Kaj onkraj strahu pred avtoritarnim in fatalističnim JJ lahko politična levica ponudi volivcem? Predvsem probleme. Nedoslednost, nedomišljenost, odsotnost vizij.

Ne potrebuješ desnice, če levica (kajpak politična) ni gotova, kaj narediti z javnim zdravjem. Zadnji eksces je perverzna ideja (do) plačljivosti kontracepcije. Že res, da bi si stroškovnik rada poenostavila zdravstvena blagajna, a zdravstveno politiko vodi zdajšnja koalicija. Ki varčuje na vsakem koraku. No, skoraj na vsakem. Ko gre, denimo, za poravnavo funkcionarskih plač ali obnovo voznega parka, manj, kot ko gre za ohranjanje elementarnih standardov javnega zdravja, šolstva, kulture.

Če imaš Cerarja in njegovo vladno politiko, ne potrebuješ nekakšne slovenske verzije Beate Szydło, ki so ji po poskusih deliberalizacije kontrole rojevanja začele osveščene Poljakinje množično pošiljati poročila o svojih menstruacijah in ovulacijah in ji dale na simbolni način vedeti, da ženske niso inkubator.

Če imaš Cerarja in njegovo vladno politiko, tudi ne potrebuješ nekakšne slovenske verzije Orbana, da bi reševal begunsko problematiko z ograjevanjem meja.

In, ne nazadnje, če imaš Cerarja in njegovo vladno politiko, ne potrebuješ ne Janeza Janše ne desničarske vlade, da bi slepo, nekritično sledili ameriškim geostrateškim ciljem. Napotitev vojakov v Estonijo je naperjena neposredno proti slovenskim interesom.

Če je tako, je vseeno, ali se vladni koaliciji reče leva ali desna. Kajne?