Piramida nevednosti

Vlado Miheljak

23. 9. 2016  |  Mladina 38  |  Dva leva

»Z načrtom za gradnjo izolskega otoka se je pri Počivalšku konec avgusta oglasil nekdanji vodja službe državne varnosti in pred davnimi leti direktor ljubljanskega kliničnega centra, zdaj pa poslovnež, Janez Zemljarič. Pred poslopjem ministrstva ga je naključno ujel fotograf Reporterja ... Janeza Zemljariča pa so na ministrstvu sprejeli kar trikrat. Od tega je bil minister na sestanku prisoten dvakrat. Srečanja so prijavili KPK-ju, kamor so tudi sporočili, da je Zemljarič lobiral za podjetje Gorenje projekt.«
— Dnevnik TVS (18. 9. 2016)

Vam ime Joseph G. Garrett kaj pove? Če ne, si morate priklicati v spomin leto 2001 in čas, ko so nas na veliko porivali v Nato. In kakor so nekateri naivno verjeli, da si kupujemo vstopnico za klub varnih, so tisti, ki so nam prigovarjali, naj vstopimo, v novih članicah videli predvsem trg za vojaško (pretežno ameriško) orožje in opremo. Zato sem takrat (leta 2001) zapisal, da po padcu berlinskega zidu Nato ni več več zgolj nedoločena, vojaška North Atlantic Treaty Organisation, ampak predvsem North Atlantic Trade Organisation. In zato je bil pomemben kriterij pripravljenosti za vstop pripravljenost dvigniti vojaški proračun. Ameriška stran, ki je imela (in ima) v zvezi ključno in zadnjo besedo, je pripravljenost takrat ocenjevala na podlagi t. i. Garrettove študije, ki je ugotavljala vrzeli v usposobljenosti in (predvsem) opremi Slovenske vojske. Pristop ameriškega patrona vojaške zveze ne bi bil nič kaj neobičajen, če ne bi neposredno po opravljenem ključnem nadzornem obisku strokovne delegacije ameriškega obrambnega ministrstva in ameriškega poveljstva za Evropo, ki je pripravljenost Slovenske vojske ocenjeval na podlagi primerjave napredka z ugotovitvami omenjene študije, na vrata obrambnega ministrstva potrkal Joseph G. Garrett. Da, tisti general Garrett, ki je v študiji ugotavljal, kaj Slovenski vojski manjka, je samo nekaj mesecev kasneje kot aktivni upokojenec prišel ponujat asortiment manjkajoče opreme. Bilo je precej ponižujoče, saj ga je moral sprejeti obrambni in vojaški vrh. No, krivda ni (samo) pri njih, ampak v takratnem slovenskem političnem razredu, ki je skoraj v celoti in soglasno ugotovil, da za Nato ni alternative. A ne samo politični razred, tudi mediji v pristopni evforiji v glavnem niso kritizirali obiska. In pričakovano, tudi nacionalna televizija nespodobnega obiska ni problematizirala.

To je bil čas, ko je bila nacionalka pod hudimi preizkušnjami in pritiski deprofesionalizacije. Tako zelo, da smo postopoma prišli, kot sem takrat ocenjeval, v paradoksno situacijo, ko so zabavno-razvedrilne oddaje (denimo Piramida) začele nadomeščati informativno-politične, izhodiščno in nominalno informativno-politične pa so se vse bolj spreminjale v zabavno-razvedrilne. No, od tega je preteklo že veliko časa. Medtem so se razmere na nacionalki uredile. Kako? Tako, da so voditeljico takratne Piramide premaknili v osrednjo informativno oddajo in tako sedaj zadovoljujejo v enem programskem naslovu oboje – razvedrilne in informativne vsebine. TV dnevnik kot informativno-razvedrilna oddaja.

Da je to možno, ste lahko preverili preteklo nedeljo, ob ogledu TV dnevnika. Namreč, kot izpostavljeno temo dneva so lansirali »vest« in fotozgodbo Reporterjevega paparaca, da naj bi Janez Zemljarič obiskal ministra Počivalška oziroma njegovo ministrstvo, da bi predstavil nekakšne projekte ali »projekte«. O. K. In v čem je to vest? V čem je problem? Lobistični stiki so bili prijavljeni. Ali omenjeni ima in ali sploh potrebuje lobistično licenco, ker očitno prihaja v svojem imenu, je tako ali tako nejasno. In sploh je vprašanje uradnega in neuradnega lobiranja kot pandorina skrinjica. Voditeljica Žnidaršičeva in novinarka poročevalka Markovičeva sta sicer opletali z okrasnimi priponami à la »old boysi«, »strici iz ozadja«, pa še »nekdanji vodja Službe državne varnosti«, »nekdanji šef Udbe« itd. A sta hkrati dajali vtis, da nimata pojma, o čem govorita, in ne razumeta, kaj je nacionalki podtaknil tabloidni Reporter. Tri dni kasneje so namreč v Reporterju eksplicitno napisali, da so »sprejemi sporni tudi zaradi same preteklosti g. Zemljariča, ki je v letih 1973 do 1978 vodil SDV«. Seveda je bila to ključna intenca zasledovanja in lansiranja bombastične »vesti«. A če kaj ob tem obisku ni sporno, potem je to dejstvo, da je Zemljarič pet let vodil SDV. SDV je bil legalen varnostni organ republike v državi, ki ni bila demokratična, a je bila v očeh večinske javnosti vseeno legitimna. Zato je tudi bila takrat edina evropska nedemokratična socialistična država, ki ji meja ni bilo treba ograjevati z žico. Žično ograjo državne meje smo dobili šele lansko leto. Če je bilo sporno, da je Zemljarič vodil SDV, je sporno tudi, da je bil Bavčar zaposlen na RK SZDL, Janša na republiškem sekretariatu za ljudsko obrambo, Janšev pribočnik Gorenak pa opravljal pomembne funkcije v republiški policiji; se pravi represivnem organu nedemokratične države. A vse to sploh ni problem. To so bili vse legalni organi in službe države. Problem je, da bila ta država enopartijska; torej nedemokratična. Zato je veliko bolj sporno tisto, kar je bilo Zemljariču, Janši, Bavčarju idr. skupno. Namreč to, da so bili člani ekskluzivne partije, ki je instrumentalizirala (tudi) omenjene službe za ohranjanje monopola.

Težko je soditi o današnjem dometu in zmožnostih Zemljariča. Ne vem tudi, s čim se zares (še) ukvarja. A izhaja iz tiste naveze stare »Udbe«, ki je v nekem trenutku prešla civilno sfero in odigrala pomembno vlogo v slovenskem gospodarskem in upravljavskem ustroju v stari Jugoslaviji. Conradi, Niko Kavčič, Gorenc idr. so uspešno vodili strateška podjetja in sisteme. Zemljarič je zgradil Cankarjev dom, (če se ne motim) Halo Tivoli, bil v zapletenem obdobju dokaj uspešen predsednik slovenskega izvršnega sveta in kajpak, po tem je najbolj znan, v nekaj letih je zgradil in kasneje vodil klinični center. V času Janševega ministra Bručana so začeli graditi prizidek k urgenci, pa še jaška za lift niso pravilno izmerili, da bi lahko vanj vtaknili bolniško posteljo v horizontalnem položaju. In gradnje prizidka urgence ne prva Janševa ne vse kasnejše vlade vse do danes niso končale.