V kraljestvu zasebne lastnine

N'toko

23. 9. 2016  |  Mladina 38  |  Žive meje

Vozniki smo na cestah med seboj sklenili tiho zavezništvo proti oblastem. Čeprav na prvi vtis med vsakodnevnim manevriranjem po mestu delujemo kot smrtni sovražniki, med nami v resnici vlada uporniška solidarnost, kakršno zunaj prometa težko najdeš. Vsi poznamo tisti občutek tovarištva, ko ti nasproti vozeči avto poblenda in te opozori na policijo za vogalom. Voznika, popolna neznanca, ki si ne delita drugega kot skupni asfalt pod gumami, si izmenjata zadovoljni pomežik malih ljudi, ki sta s skupnimi močmi ukanila močnejšega predatorja. V isti predal prometnega tovarištva lahko uvrstimo starodavni medijski ritual, v katerem vozniki kličejo na radijske postaje in opozarjajo širšo Slovenijo na prežeče radarje. In mar niso prav radarji v Mariboru zanetili ljudske vstaje? Vozniki ne jebemo sistema in pika. Ko vidimo enega izmed nas, ki mu policija vsem na očeh piše kazen, nas prej kot privoščljivost popade jeza nad represivnimi organi države: »Glej jih, spet kasirajo!«

Vse to je precej nenavadno, ko pomislimo, da zaradi prehitre vožnje na cestah na leto umre stotine ljudi in da so prometni policaji morda edini, ki dejansko rešujejo življenja. V drugih, manj nevarnih situacijah pa je te spontane solidarnosti s kršitelji zakonov bistveno manj. Če kaj, smo postali bolj naklonjeni strogemu kaznovanju in nadzoru. Za tatove zahtevamo dolge zaporne kazni, za dolžnike deložacije, za ilegalne tujce izgon … V komentarjih radi poudarjamo, da bi morale biti kazni vzgojne in da si kršitelji zakonov ne zaslužijo nikakršnega pomilovanja. Na to sem bil opomnjen prejšnji teden, ko sem na ljubljanski Čopovi ulici naletel na vklenjeno žensko, ki se je pred množico radovednih gledalcev zvijala pod primežem varnostnika. Opazovalci so mi med vestnim telefonskim snemanjem dogodka razložili, da je ukradla parfum v Müllerju in poskušala zbežati, zdaj se pa hoče izmuzniti tako, da zganja vik in krik in napada varnostnika. Ko je po nekaj minutah mučnega kričanja in zvijanja rok nekaj (predvsem starejših) mimoidočih poskušalo posredovati in opozoriti varnostnika, da nismo v šeriatski državi in da so spektakli javnega sramotenja žensk sredi ulice nesprejemljivi, smo dobili soglasen odgovor snemalcev: »Saj si je sama kriva, kaj se pa upira? A vam se zdi pa prav, da krade? Kaj pa, če bi vsi to počeli?« Naivno sem pričakoval solidarnost z underdogom, toda mlada publika na Čopovi, tako kot kasneje širši slovenski komentariat na internetu, je bila suvereno na strani Müllerjeve pravice do varovanja svoje zasebne lastnine.

Zakaj se je v nekaterih primerih tako lahko postaviti na stran malega »zločinca«, v drugih pa se avtomatično poistovetimo z oblastjo? Zakaj si je tako težko predstavljati situacijo, kjer bi se množica postavila v bran lokalni čudakinji proti multinacionalki, ki je v zameno za nekaj slabo plačanih delovnih mest v najlepši del centra vsakega srednjeevropskega mesta postavila svoje neokusno generične izdelke in obiskovalce še prisilila, da se morajo za dostop do tekočih stopnic, ki peljejo v isto smer, narediti krog mimo čisto vsega, kar je na policah v vsakem nadstropju? In če je kaj alarmantnega na temu, da firmi, ki obrne več kot tri milijarde čistega dobička na leto, kdo kaj ukrade, je to dejstvo, da bodo stroške verjetno nosili delavci – prodajalci ali varnostniki.

Toda pri vprašanjih lastnine solidarnosti z malim kršiteljem zakonov skoraj nikoli ni na spregled. Gre za tisto eno kršitev, pri kateri vsi skočijo v zrak in rečejo: »Kaj pa, če bi vsi tako počeli?« Vprašanje je seveda absurdno – kot da bi bili varnostniki na vratih edino, kar preprečuje totalno anarhijo in množično plenjenje. »Ne kradi« je vendarle božja zapoved, ena temeljnih postavk vseh kultur, s katero je odraščal sleherni Zemljan. Zato so prizori, kakršnega smo gledali na Čopovi, starejšim generacijam precej manj sprejemljivi kot mlajšim. Odraščali so v času, preden so nad vsakim vhodom visele nalepke »objekt varuje …«, preden so bile kamere na vseh vogalih in mišičnjaki s slušalko v ušesih pred vsakim klubom, preden so bile vse parcele obdane z ograjami in preden so bili zjutraj na pločnikih parkirani oklepniki, v katere možakarji v neprebojnih jopičih iz trgovin nosijo črne kovčke. V njihovih časih je blagajničarka v lokalni trgovini tatu zabrusila »Če te še enkrat dobim!« in to je bilo vse. Nič nenavadnega ni bilo, če so kmetje namenili del pridelka za vaške pijančke. Če je sodelavec iz pisarne domov odnesel kakšno malenkost, so bili drugi solidarnostno tiho. To ne pomeni, da bi se s krajo strinjali – le kaže na to, da varovanje zasebne lastnine ni bilo središče njihovega moralnega univerzuma. »Kaj pa, če bi vsi to počeli?« je imel preprostejši odgovor: »Ne bodi neumen, tega ne bodo nikoli vsi počeli.« Družba ne potone v kaos, če kdo ukrade parfum s police, skupaj jo drži še cela vrsta pomembnejših medsebojnih odnosov, ki temeljijo na spoštovanje do drugega, ne le do njegovega imetja.

Danes je to mišljenje dejansko obrnjeno na glavo – ljudje smo kot temelj svojega sobivanja sprejeli nedotakljivost zasebne lastnine, skupaj pa nas ne drži nobena druga vez. Vsekakor je v tem nekaj svobode, težko pa se je znebiti vtisa, da smo v procesu postali precejšnji socialni invalidi – paranoiki, ki svoje odnose gradimo na nenehnem občutku ogroženosti, da ves svet preži na naše avte, računalnike in kreditne kartice. Manj ko dejansko imamo, večja postaja paranoja in bolj se sklicujemo na pravice bogatih, da kaznujejo revne. Sami se ne zmoremo niti v najmanjši meri organizirati proti ureditvi, ki nam dejansko zmanjšuje življenjski standard in povečuje kriminaliteto, ostanejo nam le še resničnostni šovi in naslajanje ob bedi trailor trash poražencev, ki si poskušajo na ponesrečen način vzeti svoj košček materialnega blišča. Ljudje, ki se v tem procesu ne pustijo v tišini aretirati, ki brcajo in grizejo, kolnejo in pljuvajo, so ostali sami, zreducirani na YouTube posnetke, s katerim si zdolgočaseni potrošniki krajšamo osamljena življenja.

Morda bomo kmalu našli še preveč resnice v šali, ki jo je pred kratkim nekdo zapisal na tviterju: »Blendanje na cestah je zadnja medčloveška vez, ki še drži to družbo skupaj.«