Čas nespodobnosti

»Stone: Obama se morda zdi kot mr. Nice Guy, kot prijazen fant, v resnici je volk v jagnječjem kožuhu. Je trd tip, in če bo na volitvah zmagala Hillary Clinton, bo zgolj naslednja verzija takšnega tipa. In bo še trša.

Die Zeit: Kaj to pomeni?

Stone: Clintonova bo postala ameriška predsednica, ker je Trump preprosto preveč ekstremen. Kako bi mu lahko zaupali, ko pa je izdavil toliko neumnosti? Ampak menim, da je Clintonova prav tako nevarna. Je militaristka. In nima kritične samorefleksije o vojnah, ki jih je podpirala. Njena politika je spremenila Libijo v kačje brezno islamistične države. Za podporo vojni v Iraku se je sicer kasneje opravičila. Kaj pa Sirija? Pa njeno zavzemanje za povečanje vojaške prisotnosti v Afganistanu? Z Rusi se je spustila v konfrontacijo, ker je v jedru bojevnica hladne vojne.«
— Intervju Oliverja Stona v Die Zeit (22. 9. 2016)

»Ugotavljam tudi, da je Slovenija dejansko problem samo v Sloveniji.«
— Vesna Györkös Žnidar, ministrica za notranje zadeve in kandidatka za politično diletantsko izjavo desetletja (Radio Slovenija 1, 19. 9. 2016)

»Upam, da bo po tej razpravi povprečnemu državljanu bolj jasno, kaj je narobe s smerjo ladje in krmarjem.«
— Pirat JJ tokrat interpelira celotno posadko

Oliver Stone ve, o čem govori. Ne le zato, ker sistematično ekranizira ameriško politično mitologijo, ker se Amerike loteva tako rekoč antropološko raziskovalno, kot se Ruth Benedict, Margareth Mead, Bronisław Malinowski ali Claude Lévi-Strauss lotevajo študija divjakov, ampak ker je kot filmar neredko trčil ob zid. Zid politične Amerike. Težko prebojni zid aparata ameriškega establišmenta. Neodvisno od tega, v katerem obdobju in pri katerem projektu je delal. In kar je najbolj čudno, neodvisno od tega, kdo je trenutno na oblasti. Čajankarji ali liberalci. Nazadnje je trčil na zid ob pripravi na snemanje zadnjega filma o nekdanjem sodelavcu NSA, ameriške Agencije za nacionalno varnost, in se, ker je zasledil sistemske grdobije varnostnih služb, v katerih je operativno deloval, odločil za solo kariero žvižgača. Top tema, ki se je je lotil top avtor. A tudi ime Stona, trikratnega oskarjevca, je bilo premalo, da bi ameriški studii upali financirati renomiranega režiserja, ki skozi lik Snowdna rentgensko razkriva drobovje politične Amerike. Zato je iskal in našel možnost v Evropi, v Münchnu, a zadeva se je tudi tu kar naprej zapletala in zato se je z napovedano premiero filma mesece odlašalo. Stone v citiranem intervjuju omenja, kako bi naj BMW produkciji najprej rutinsko zagotovil avtomobile, a je dolga roka NSA prek ameriške sestrske firme bavarskega proizvajalca limuzin segla tudi v studie Bavarie. A tisto, kar je najbolj šokantno v celotni zgodbi o Snowdnu, je dejstvo, da ima predsednik Obama, ki pooseblja domnevno liberalno politično Ameriko, vse vzvode, da konča, prekine ta iracionalni pregon človeka, ki je skušal popraviti podobo dežele, ki jo prepogosto onečastijo varnostne službe – pa tega ne stori. In Stone se je pred volitvami, kot mnogi prisebni Američani, znašel pred dilemo, kako izbrati v slabi alternativi. Med slabim in slabim. Med Clintonovo in Trumpom.

Dilema tudi nam ni tuja. Janša inflatorno naskakuje najprej posamezne ministre, sedaj kar celotno vlado in koalicijo. Na neki način interpelira celotno državo. In drži v šahu opozicijo; jo vkomponira v svoj paranoidni sistem kot psihotik celotno družino. Po drugi strani pa argumenti posamičnih interpelacij nedvomno v marsičem držijo. Vlada je res obupna. In kar je paradoks, lomi se v točki, ki je pred volitvami pomenila programski lajtmotiv. Pri moralnih vprašanjih. Pri vprašanjih etičnosti Cerarjeve personalne stranke. Kadrovska mešetarjenja, prazne obljube, pa brezdušnost in brezsrčnost. Denimo do nesrečnikov, ki so pobegnili iz križnih žarišč in so po sili razmer zdaj proti svoji volji v Sloveniji. No, na slednjih Janša sicer ne bo gradil interpelacije. A tu bi si vlada najbolj zaslužila črno piko. Žica, kot da je ogradila in omračila um te vlade. Na simbolni in tudi praktični ravni.

Se spomnite Cerarjeve izjave, da je žica pravzaprav zaradi Hrvatov? Resnično skrb zbujajoče pri tem je, da je Cerar s takšno izjavo preživel brez večjih prask. Kar pomeni, da principi doslednega nadzora civilne družbe in medijev nad politiko ne delujejo ali delujejo zelo selektivno. In ne nazadnje, zadnja serija izpadov bi morala odnesti ministrico Györkösevo. Ne samo brezdušno, cinično zavračanje protestirajočih pred azilnim domom, ki so izrazili pričakovanje, da jih ministrica obišče in z gesto dobre volje ublaži hude frustracije. Frustracije ljudi, ki so bežali iz vojne v obljubljeno deželo in na poti obtičali v deželi, kjer, kot pravi eden od protestirajočih, »z živalmi ravnajo bolje kot z begunci«. Odnesti bi jo morale tudi izjave, ki razkrivajo njeno razumevanje postulatov demokracije. Denimo opazke, da jo je »zmotilo, da so bili na protestih navzoči tudi predstavniki nevladnih organizacij« (!?). Ali, še huje, izjava, da je »naša notranja razklanost nekaj, s čimer bomo morali enkrat za vselej opraviti«. Se ministrica neokusno šali ali je nerazsodna? Ko ti notranja ministrica žuga, da bo treba z »notranjo razklanostjo enkrat za vselej opraviti«, ni heca. Bo Cerar, po vzoru neke svoje knjižice za otroke (Kako sem otrokom razložil demokracijo, CZ 2009) nemudoma spisal »Kako sem ministrico učil, kaj je demokracija«, ali pa bo morala civilna družba začeti intenzivno pisati sestavek »Kako smo premiera Cerarja učili, kaj je demokracija«?

V Sloveniji smo se zapletli v zoprno past. Je interpelacija proti vladi vredna podpore? Morda. A če je, potem se moramo vprašati, ali je (dobra ali vsaj boljša) alternativa slabi Cerarjevi vladi in koaliciji potencialna Janševa.

Če smo v dilemi, je treba je prisluhniti Oliverju Stonu, ki pravi, da je Trump sicer šarmanten, zabaven. A naj nas ne zavede: »On je norec in predstavljajte si, da norec postane predsednik!« Je pri nas dilema drugačna? Komaj kaj. Morda edino v tem, da Janša še šarmanten in zabaven ni.