Komentar / €poslanci proti kulturi

Vlado Miheljak

11. 4. 2025  |  Mladina 15  |  Dva leva

»Mesečna plača poslanca Evropskega parlamenta znaša €10.927,44 bruto in €8.517,01 neto, potem ko se odštejejo davki EU in prispevki za zavarovanje (zneska na dan 01. 4. 2025)… Nekdanji poslanci so v skladu s členom 14 statuta poslancev Evropskega parlamenta upravičeni do pokojnine, ko dopolnijo 63 let. Ta znaša 3,5 % njihove plače za vsako dopolnjeno leto mandata in eno dvanajstino plače za vsak nadaljnji polni mesec, vendar skupaj ne več kot 70 %.«
— Vir: https://www.europarl.europa.eu/news/sl/faq/8/ place-in-pokojnine

»Mi imamo problem s temi merili. To pomeni, da se mi pač ne strinjamo, da se obravnava neka stvar za vrhunsko kulturo, ki je potrebna takšnih privilegijev – tukaj gre za čiste konceptualne razlike, kaj je vrhunska umetnost in vrhunska kultura, kaj je prispevalo k temu, da se je slovenski narod skozi stoletja ohranil.«
— Evroposlanec Matej Tonin nasprotuje temu, da bi nagrajevali dosežke vrhunske kulture na osnovi kriterijev (Odmevi TVS, 4. 4. 2025)

Hja, lepo je biti poslanec, poslanka evropskega parlamenta. Predvsem pa donosno. Poleg odlične plače jima pripadajo spodobne dnevnice (350 evrov na dan), razkošno nadomestilo za potne stroške, kar 28.696 evrov na mesec (1.721.760 EUR v petletnem mandatu!) za osebno ekipo asistentov, oprema pisarne, elektronike itd. itd. Predvsem pa si v rekordnem času prislužita sanjsko penzijo. Predstavljajte si Mateja Tonina, ki je nekako pobegnil iz slovenskega parlamentarnega labirinta v obljubljeno deželo. Tudi če bo po končanem mandatu zaradi zelo zaostrenih odnosov na politični desnici odpihnjen na smetišče zgodovine, ne bo pristal na beraški palici. Samo na račun prvega (in morda edinega) petletnega mandata evroposlanca, si bo že pri 46 letih starosti (!) prislužil 1763 evrov bruto penzije (minus davčne obveznosti v RS, plus pokojnina zaslužena prej in kasneje doma), kar je za veliko večino slovenskih upokojencev številka iz mokrih sanj.

A zares prvokategornik je evropski poslanec iz vrst SDS Milan Zver, ki mu teče četrti mandat in si bo, če bo ostal do konca, prislužil 70 odstotkov plače evropskega poslanca (minus davčne obveznosti, plus »drobiž«, ki si ga je prislužil kot minister in poslanec DZ in kar je še pred tem delal doma). No, lahko pa že letos, ko dopolni 63 let, Janši pokaže sredinec in odide v mastno penzijo. Tega seveda ne bo storil, kajti njegova kvaliteta in vizum, ki ga postavlja v privilegiran položaj, sta presežna, slepa lojalnost Janši, s katerim sta skupaj prehodila dolgo pot od člana partije (ZKS) prek socialdemokracije do današnje hard core desnice

… No, ko smo že pri Janši, je treba povedati, da nič hudega ni niti slovenskim parlamentarcem. Lojalnost, oportunost in posledično prisotnost na pravi listi ob pravem času so edini kriterij, da si parlamentarci ležerno služijo debelo namazan kruh. Nekaterih poslancev, če jih slučajno zagledamo na posnetkih iz razpravne dvorane DZ, sploh ne poznamo. In predvsem, mnogi pogosto sploh niso prisotni niti na glasovanjih. Kot pokaže statistika (parlameter.si), je med tistimi petimi, ki jih v dvorani najredkeje vidimo nasploh in tudi na glasovanjih, prav Janša. A vsaj v času glasovanja ne bi smelo biti velike tolerance do odsotnosti. To je, kot če bi profesor manjkal v predavalnici v času predavanj, kuhar ali natakar v času priprave in strežbe obilnih parlamentarnih kosil, kirurg v času operacije, strojevodja v času odhoda vlaka … In prav ti najbolj nedisciplinirani poslanci skupaj s slovenskimi desnimi evropskimi poslanci hkrati vsi po vrsti nasprotujejo tudi zakonu, ki bi sistemsko uredil doslej trivialne diskrecijske kriterije za podeljevanje dodatkov k pokojninam umetnikom na podlagi dosežkov.

A kar je najbolj paradoksalno, proti »privilegijem« umetnikov in kulturnikov, ki da jih zakon prinaša, kričijo histerično in v en glas (desni) poslanci, ki pri nagrajevanju niso izpostavljeni resnim kriterijem in nadzoru delovne discipline, dosežkov, kakovosti. Po drugi strani pa, in to je ključno, statusa vrhunskega umetnika ne moreš dobiti, če ne delaš, ne ustvarjaš, če nimaš vrhunskih dosežkov. Podobno velja za vrhunske športnike in vrhunske znanstvenike.

A ker ljudje o teh paradoksih žal ne razmišljajo prav veliko, bo, kot smo že opozarjali, večino tistih, ki bodo šli na referendum, gnala pregovorna slovenska nevoščljivost, pregnetena s splošno averzijo do vrhunske kulture in umetnosti. Zato je edina prava in »zdravilna« taktika, da se razumne volivce in volivke pozove, naj ne gredo volit. Kvoruma 20 odstotkov zavrnitvenih glasov, sodeč po referendumih 2024, ne bo desnici prav enostavno doseči. Hkrati pa levoliberalnemu bloku tudi ne bo enostavno pripeljati več razumnih glasovalcev na nesmiselni in bebavi referendum. Zato nima smisla ponujati desnici ob spodletelem manevru občutka »moralne zmage«. Tega pa očitno ne razume SD ali pa igra, ne prvič, zelo umazano igro. In ob tem se postavlja vprašanje, kdo so volivci, volivke, ki SD še vedno poklanjajo bianko podporo. Zakaj se vedno znova pustijo nategniti stranki, ki bi po vseh aferah in lumparijah morala že dolgo gniti na smetišču politične zgodovine?

A kakorkoli. Kot pravi Franco Juri, so največji umetniki upokojeni poslanci evropskega parlamenta.