Letni kino na Prešercu

Vlado Miheljak

14. 10. 2016  |  Mladina 41  |  Dva leva

»Isti dan, ko je na tisoče v črno oblečenih žensk na Poljskem protestiralo za pravico do odločanja, so na pročelju frančiškanske cerkve v središču Ljubljane namestili ekran, na katerem predvajajo film o splavu kot uboju. Film je ameriški, s slovenskimi podnapisi, organizator projekcij pa je zavod Živim, kjer poudarjajo, da niso proti splavu, temveč za življenje.«
— (Delo, 5. 10. 2016)

»Zgroženi smo nad prikazovanjem in pozivanjem javnosti h kršenju človekovih vrednot in neodtujljive ustavne pravice do svobodnega odločanja o rojstvu svojih otrok. Pozivamo vse pristojne organe, da se projekcija in podobne aktivnosti prepovedo, hkrati pa apeliramo na RKC in cerkvene dostojanstvenike osebno, da se zavzamejo za spoštovanje ustave RS.« 
— MOL je protestiral, ker na najlepšem trgu najlepšega mesta na najgršem platnu vrtijo najbolj umazane videovsebine

Pred kakšnimi triintridesetimi leti sem kot študent v takratnem Zahodnem Berlinu s polnimi pljuči dihal utrip velemesta, ki me je zaznamovalo za ves preostanek življenja. A kljub temu, da so bili dnevi naporni, noči kratke, telo utrujeno, je bil duh voljan in vedoželjen, zato sem vsako jutro mačkast hitel na lepo postajo Wittenbergplatz, od koder sem se s podzemno železnico odpeljal proti jugu na FU. A pred postajo me je praviloma v zasedi čakala skupina uniformiranih metodistov iz pruske različice Armade rešitve, ki so za moje jutranje senzorne zmožnosti preglasno in preveč razposajeno godli in peli o grehu, pokori, o (še) nezamujeni možnosti spreobrnitve ter mimoidočim grozili, da jih ima Gospod rad. Če sem skozi zadnji vhod nekako zaobšel brate in sestre metodiste, me je pričakal hujši izziv. Namreč, bratje in sestre iz skupnosti Jehovovih prič. Ti so bili še bolj okrutni. V rokah so držali izvode nemške različice Stražnega stolpa ter molče bolščali v mimoidoče. In ko si šel mimo v stanju, v kakršnem si pač zjutraj bil, si se nehote in brez izbire čutil umazan, pokvarjen, grešen. Ker so obsojajoče molčali, si si greh pripisal in priznal kar sam.

Dolgo sem bil prepričan, da je takšen slog širjenja božje zapovedi rezerviran za karikirane fundamentaliste verskih ločin. A pred časom so se začele znotraj občestva slovenske RKC oblikovati pro-life iniciative. Nič hudega, dokler je molitev za življenje in proti splavu ter nasploh soočanje s postavo in učenjem svoje cerkve ali intimni obred ali interno srečevanje in izmenjava vrednot znotraj skupnosti. A ko stopijo v javnost, imajo apeli drugačen pomen. Zavzemanje prostora pred bolnico, na katero hodijo ženske reševat številne ginekološke težave ter opravljat splave, pa je do konca sprevrženo.

Takšna je denimo iniciativa Božji otroci, ki je na mrtvi straži na pločniku pred ginekološko kliniko. Pravijo sicer, da vsak udeleženec podpiše »izjavo miru, s katero se zaveže k izkazovanju blagosti in sočutja do vseh mimoidočih, k miroljubnemu bdenju v molitvi brez vsakršnega obsojanja, političnega ali drugega opredeljevanja in ob upoštevanju navodil oblasti«. Ni treba zbirati pričevanj o aktivnem nagovarjanju. Dovolj je, da pregledamo fotografije plakatov, ki jih držijo v rokah in jih molijo pred nos mimoidočim, da se prepričamo, da je demonstracija vse prej kot dobronamerna, intimna molitev za življenje. Je predvsem demonstracija brezobzirnosti do tistih, ki se odločajo za splav. Ne samo za to, ker je ta pod določenimi pogoji neodtujljiva ustavna pravica, ampak zato, ker odločitev za splav niso bakanalije, kakršne uprizarjajo božji otroci pred porodnišnico, ampak pogosto nadvse zapletena in travmatična odločitev. Božji otroci sporočajo, češ, tam smo, da povemo, da obstaja tudi druga možnost; da je ob pomoči mogoče stisko preseči in razrešiti. Aja? Kdo naj bi pomagal mimoidočim ženskam, ki so se napotile na kliniko iskat rešitev za svoje težave?

Tercialke z rožnimi venci in plakati, ki žalijo mimoidoče ženske; jim jemljejo dostojanstvo? Morda cerkveni dostojanstveniki, ki skozi pikantno zgodovino vesoljne in domače cerkve še za Polikarpe, ki so jih sami zaplodili, niso bili zmožni ali pripravljeni poskrbeti? Morda Rode, morda Saje? Tisti Rode, ki je poleg številnih drugih bizarnosti svoj čas bogokletno izjavil, da je duhovniška pedofilija irelevanten problem, in ga reduciral na avanturo (!) posameznih klerikov (»Statistično gledano je to irelevanten problem – eden ali največ dva od več sto duhovnikov sta imela nekakšno avanturo, v medijih pa se to predstavlja kot vseprisoten in stalen pojav v katoliški cerkvi.«). Ali tisti Saje, ki je branil Cerkev pred odgovornostjo za dejanja svojih pedofilov z besedami, češ da je pri duhovniški pedofiliji najprej treba ugotoviti, ali je dejanje storjeno v službenem (med opravljanjem duhovniškega poklica) ali v prostem času. Ne za Rodetov ne za Sajetov izpad se RKC nikoli ni opravičila ali se od izjav vsaj distancirala.

To, kar se dogaja pred frančiškansko cerkvijo, je z vidika storilcev (ne z vidika žrtev) hujši eksces kot sama duhovniška pedofilija, kot preračunljivo prikrivanje in minimaliziranje duhovniške pedofilije, kot vsiljiva molitev tercialk pred porodnišnico. Namreč, tokrat ne gre za sporadične ekscese posameznikov, ampak uradno stališče in dejanje cerkve.

P. S. Ker se v cerkvenih krogih sklicujejo na pravico do izražanja mnenj, predlagam, da Mesto Ljubljana postavi kakšen meter od frančiškanske cerkve, na mestno javno površino, platno in štirideset dni v času večernic projicira filme Rossellinijevega učenca, velikega italijanskega mojstra erotike Tinta Brassa. Prepričan sem, da bodo hitro dojeli, v čem je problem univerzalne pravice izražanja mnenja.