Razmejevanje

N'toko

21. 10. 2016  |  Mladina 42  |  Žive meje

Ko sem pred tremi leti začel pisati kolumne za Mladino, sva morala z urednikom za mojo novo rubriko najprej izbrati naslov. Ob pomanjkanju kakega daljnosežnega koncepta in z deadlinom tik pred vrati, sem posegel v nabor starih komadov in ven potegnil naslov »Žive meje«, ki je šel nekako najbolje v uho. Verz »Žive meje zastirajo poglede / nikogar ne poznam, nihče ne pozna mene« se mi je ponujal kot simpatično izhodišče za rubriko že zato, ker sem v njem videl toliko zagrenjenih sosedov, o katerih bi se dalo pisati šaljive komentarje. Nisem pa si predstavljal, da se bom moral s konceptom meje ukvarjati tako resno, kot sem se v naslednjih treh letih. Niti sanjalo se mi ni, da se bodo tisti smešni, lično porezani kosi grmovja, s katerimi označujemo našo zasebno lastnino, razrastli v grozeče rezilne žice in da so vprašanja o tem, kdo jih sme prestopati, komu so namenjene in kakšni ljudje si lastijo zemljo znotraj njenih okvirjev, pravzaprav glavne politične teme moje generacije. Predvsem pa nisem opazil, kako skrbno so te žice nameščene tudi v naših lastnih življenjih, kako v slogu nevidnih električnih ograj na pašnikih usmerjajo naše korake, nas vzgajajo, oblikujejo naše navade in odnose.

Morda so meje ponovno postale velika politična tema ravno zato, ker so v resnici tako prepletene z našimi intimnimi življenji. Zgodba tranzicijskega srednjega razreda je v veliki meri prav zgodba o razmejevanju. Moja generacija ni odraščala le ob risanju novih meja okoli samostojne države in odmerjanju javnega premoženja med skupine posameznikov, ampak je bilo naše odraščanje že samo po sebi proces razmejevanja. Pomislimo, kaj so si vsi starši ob korakanju v novo ureditev pravzaprav želeli za svoje otroke? Po domače povedano, hoteli so, da bi bili otroci nekoč »poštimani«. Da bi bili »na svojem« – torej lastniki svojih lastnih hiš, svojih lastnih partnerjev, otrok, avtov in vikendov, v novejšem času pa tudi lastnih podjetij. Šele takrat lahko starši mirno umrejo, ker so opravili svojo dolžnost in dokončno zagradili otroka v varne meje, pa tudi če samo v zgornjem štuku lastne hiše. Tako si odraščanje lahko predstavljamo tudi kot proces risanja mej okoli svojega življenja in deportacije nezaželenih ljudi iz njega, cilj pa je dosežen, ko smo popolnoma neodvisni od svojega okolja. Mehanizem, ki naj bi to omogočal, se imenuje zasebna lastnina.

Novi potrošniški način življenja morda ni bil toliko namenjen kopičenju imetja kot pa temu, da bi se lahko omejili od drugih ljudi. Z vsakim nakupom smo zarisali novo črto. Zasebne nepremičnine so postavile meje pred zadušljivim vtikanjem naših družin, profesionalni storitveni servisi so nas osvobodili potrebe po tem, da bi še kdaj klicali na pomoč babico, naj pomaga poskrbeti za dojenčka, ali strica, da pomaga prepleskati fasado. In koga briga sosed, ko pa ima vsak v vasi svojo bor mašino, svojo kosilnico, svoj globinski parni sesalec … Ni se treba razumeti s sošolci, saj ima vsak mulc doma svoj playstation, svoj trampolin in svoj napihljivi bazen. Poleg nepremičninskih agencij so bili Bauhausi, Big Bangi in Spari ključne institucije novega razmejevanja, saj so te omogočile vsakemu človeku osvoboditev od soseda, ki bi ga morali kdaj poklicati na pomoč. Način, kako je organizirana sodobna družba, je še najbolje povzel slogan: »Mercator, vaš najboljši sosed«. Če je zapravljanje denarja na nepremičnini, kupovanje luksuznih predmetov in plačevanje rund za šankom nekoč služilo temu, da bi se obdali s čim več ljudmi in se postavili v središče družbe, je tranzicijski srednji sloj ves denar vložil v to, da bi se od družbe lahko odmaknili.

Seveda si ni težko predstavljati, od kod privlačnost življenja znotraj meja svoje lastnine. Reši nas celega kupa nadležnih ljudi, ki nas nadzirajo, komandirajo in nam dodelujejo vloge. Sam si urejaš svoje življenje in nezaželeni obiskovalci ti več ne morejo zvoniti ob vsaki uri. Toda kaj se zgodi, ko dejansko prideš do cilja in si res »na svojem«? Kaj storiš, ko res ne potrebuješ nikogar več razen svojega delodajalca? Takrat utegne nastopiti zadušljiva tišina, tesnobno zavedanje, da tudi nihče drug ne potrebuje tebe. Da zvonec morda ne bo nikoli zvonil. Da se boš postaral sam ali pa te bodo otroci vtaknili v dom za upokojence, kjer te bodo imeli radi le še poklicni skrbniki proti plačilu.

Meje med nami postajajo bolj vidne, grde, ostre.

Ni problem omejiti se z živo mejo, problem je v grozljivi banalnosti tega omejenega življenja ohraniti smisel. Hitro ugotoviš, da cilj ne sme biti nikoli dosežen, sicer boš zblaznel. Loti se še enega prizidka, zamenjaj ploščice, vgradi kamin … karkoli, samo da piljenje meja poteka dalje. Kajti ko si dokončno poštiman, ko se dokončno zamejiš, lahko v svoji lastnini le še čakaš na smrt. Meje pač delujejo v obe smeri in nič ni bolj srhljivega kot življenje znotraj nepredušno zaprtega teritorija.

Komentatorji nas danes radi strašijo, da se družba potaplja v kaos, da volivci postajajo vse bolj iracionalni, mladi pa odtujeni. Morda pa se dogaja obratno – morda se šele prebujamo iz fantazijskega reda tranzicijskih let in vprašanje meja ponovno vračamo na politično polje. Ureditev, ki je želela »poštimati« svoje prebivalstvo tako, da jih je zamejila v nekaj kvadratnih metrov velike kletke z njihovimi imeni na poštnih nabiralnikih, kamor prihajajo računi in reklamni katalogi, se kaže v vsej svoji iracionalnosti. Meje med nami postajajo bolj vidne, grde, ostre. Žrtve nepravičnega razmejevanja globalnega bogastva, tako domače kot tuje, so pred vrati in nočejo nehati zvoniti. Nekateri zahtevajo odpravo meja, vrnitev skupnega, skvote in zadruge. Drugi so v odsotnosti lastnega premoženja postali obsedeni z državnimi mejami ali pa so celo sami sebe spremenili v meje na dveh nogah, ki hodijo po mestu in iščejo konfrontacijo s tujci. Tranzicijska generacija se je ob vsem tem jezno postavila pred svoje nepremičnine in nezaupljivo opazuje vsakega mimoidočega, zaprisežena, da bo za vsako ceno branila svoje imetje in družine. Toda obdobje njihovega reda gre h koncu. Meje so navsezadnje živa stvar in bodo v času naših življenj prevzele še mnogo različnih oblik.