Prizori iz zakonskega življenja

Vlado Miheljak

21. 10. 2016  |  Mladina 42  |  Dva leva

»Otroci niso lačni v šoli, ampak doma.«
— Erika Dekleva kot poslanka SMC strogo spoštuje človekovo sfero zasebnosti. Lakota doma je stvar zasebnosti.

»Socialni demokrati želimo pojasniti, zakaj nismo podprli predloga ZL za sklic izredne seje DZ na temo subvencioniranja prehrane učencem v osnovnih šolah ... V Poslanski skupini SD nismo prispevali podpisov za sklic izredne seje DZ na to temo, saj je ukrepe subvencioniranja prehrane možno sprejeti samo na podlagi točnih številk, ki pa jih v tem trenutku še ni, saj se učenci na začetku septembra šele prijavljajo na kosila, njihovi starši pa vlagajo prošnje za subvencije.«
— Poslanska skupina SD želi kriterij lakote kvantificirati

»Tudi če bi jih tepel, ljudi, bi šli za menoj ... sedaj pa ti nadaljuj, draga ... ... bi šli za tabo, ker če bi nas tepel, bi nas tepel zato, da ostanemo na pravi poti ...«
— Dialog med eksorcistom Dragutinom B. in vernico njegovega kulta Zdrava atmosfera (Preverjeno, POP TV, 18. 10. 2016)

Ne morem se odločiti, kaj je iz slovenske perspektive bolj deprimirajoče: ali to, da morajo Američani izbrati, svet pa posledično prenašati Hillary Clinton, da ne bi dobili Donalda Trumpa, ali da moramo pri nas prenašati Cerarja in njegovo koalicijo, da ne bi (še enkrat) dobili Janeza Janše. Alternativa je res obupna. Janša sicer ima »družinske težave«, saj ga postopoma zapuščajo vidni člani sekte. Tokrat, kot kaže, zares. A ne glede na to bi ob pomanjkanju nekakšnega trdnega protipola, ki bi bil zmožen aktivirati zadostno število volivcev, vseeno zmagal na volitvah in potem bi zelo verjetno tudi sestavil koalicijo. No, ne bi bil konec sveta. A posledice bi bile vseeno vidne povsod. Tako zelo, da ne vidimo, nočemo videti in vedeti, kakšne posledice bo imelo vladanje koalicije Mira Cerarja. Razlika med Janševo in Cerarjevo politiko je podobna kot razlika med Trumpom in Clintonovo – bolj estetska in slogovna kot vsebinska. Morda bi bilo s Trumpovo zmago v Ameriki nekaj več razlik na notranjepolitičnem odru. Politika ameriških demokratov je vendarle nekoliko spodobnejša kot republikanska. A v zunanji politiki ne bi bilo (ne bo) velikih sprememb. Če se je izkazalo, da Obama ni znal, zmogel, smel, hotel spremeniti obraza Amerike, to še toliko težje pričakujemo od Hillary Clinton. Mimogrede, Hillary Rodman je bila v mladosti republikanka. Zagreta in zavzeta. Ne zgolj zato, ker je bil njen oče podpornik (neuspelega) predsedniškega kandidata, sicer pa republikanskega hardlinerja, fanatičnega antikomunista, antisindikalista ter borca proti državi blaginje Barryja Goldwatra, ampak zaradi svoje nravi. Nravi, s katero bi kot kandidatka republikancev lažje prosperirala kot kandidatka demokratov.

Pri nas smo v zelo podobnem položaju. Medtem ko se kot hudič križa bojimo Janše in njegove morebitne vrnitve na oblast, spregledamo, da ne le Cerar in SMC, ampak celotna koalicija deluje proti temeljnim načelom socialne države in solidarnosti. Torej proti postulatom, na katerih se je na zadnjih volitvah oblikovala zmagovita formula, ki jo je pripeljala na oblast. Sprenevedanje, ki je udarilo na plano ob aktualiziranju in tematiziranju revščine in celo lakote otrok, je nekaj, kar je razgalilo koalicijo. Ne samo SMC, ampak tudi SD. Socialdemokrate, ki potrebujejo statistične izkaze in bilance ter birokratske rituale, da zaženejo učinkovito akcijo za zagotavljanje subvencioniranja prehrane učencem v osnovnih šolah, bi v normalnih razmerah, ko ne bi bilo volilno vedenje pogojeno s strahom pred nekom, volivci preprosto izpljunili. Kakšne dodatne argumente še potrebuje SD, da odigra svojo socialdemokratsko parlamentarno in koalicijsko vlogo, če vemo, da v Sloveniji živi 54.000 otrok v družinah, ki imajo dohodek na družinskega člana nižji od 360 evrov?

Kakorkoli. To koalicijo si bomo zapomnili po precejšnji zmedi. Ne le konceptualni, ampak tudi kadrovski. Podatek, da je nova finančna ministrica članica ene najbolj odbitih sekt, ki delujejo na Slovenskem, daje občutek nelagodnosti. Kdo upravlja slovenski proračun? Kot razkrivajo mediji, gre pri kultu, ki mu ministrica pripada, za eksotično združbo odvisnih oseb s hudimi identitetnimi težavami, ki mešajo in pomešajo vse, kar se pomešati da. Če kdo kakorkoli dvomi o zapisanem, naj si ogleda zadnjo oddajo Preverjeno na POP TV. Vera in čaščenje sta zasebna stvar posameznika. Vprašanje pa je, ali lahko takšni ljudje avtonomno in odgovorno vodijo tako pomemben resor. Nisem prepričan, ali in kako lahko enovita osebnost loči del življenja, v katerem se ukvarja z ekscorcizmom, belo magijo, se prepušča tepežkanju in podobnim ritualom, ter drugi del, v katerem mora racionalno odločati o usodi države. Na svoji strani pišejo, da »besedila učitelja Dragutina Barušića beremo z dihom – dih je enako duh – kar pomeni, s srcem, ne z logiko ali umom, počasi, da jih občuti naša duša«. In ker ima »vsaka črka, beseda, svojo vibracijo«, berejo in deklamirajo molitve, svojo pozdravno in odjavno himno ter druga besedila v angelskem jeziku. Se pravi v hrvaščini.

Ampak v redu. Nima smisla moralizirati ali se naslajati nad združbo ljudi, ki iščejo poti iz svojih stisk. Problem je drugje. Problem je v alternativah. Če nočeš Trumpa, dobiš Clintonovo. Če nočeš črne magije, dobiš belo. Če nočeš Janše, dobiš Cerarja in vse, kar sodi zraven. Si tega res želimo?