Proga

Heni Erceg

28. 10. 2016  |  Mladina 43  |  Hrvaška

Pravijo, da se zdaj na Hrvaškem spet laže diha. Da se nam s prihodom Andreja Plenkovića na čelo vlade nasmiha lepša prihodnost, saj naj bi bil novi premier pasiviziral svojo radikalno desnico, resda zgolj na formalni ravni, s tem, da se je odrekel neofašistični ikoni, ministru za kulturo Zlatku Hasanbegoviću. V praksi pa se je temeljito potrudil, da v vladi ne bi manjkalo podobnih modelov. Minister za zdravstvo je pred časom obiskal grob ustaškega poglavnika Anteja Pavelića, podobna ideološka nagnjenja niso tuja niti novemu ministru za izobraževanje, ki je sicer nagnjen k prepisovanju »svojih« znanstvenih del. Doktrina ultrakonservativizma ne le da ni poražena, pravkar so jo predstavili kot temelj nove oblasti. To se je zgodilo na večdnevnem obskurnem »festivalu« neomajnih nasprotnikov sekularizma in človekovih pravic, ki ga je odprl Davor Stier, premierova desna roka in minister za zunanje zadeve. Zato v resnici ni razloga za navdušenje, ki ga je od Bruslja do Beograda povzročil prihod novega človeka na čelo hrvaške vlade, predvsem zato, ker se po osmih mesecih popolne norosti in fašističnega divjanja radikalne desnice vsaka sprememba zdi boljša, kot v resnici je.

V glavnem, kakšen je domet vlade, ki je dobila podporo parlamentarne večine, bomo šele videli, ne delamo pa si nobenih velikih utvar o temeljnih spremembah v tej slabo urejeni državi, v kateri se resnično življenje ves čas plazi po vzporednih tirih. V zvezi s tem bi bilo zanimivo vedeti, ali je premier Plenković – takšne nepomembne podrobnosti seveda ne najdemo v njegovem življenjepisu, čeprav je ta poln številk – kdaj z vlakom potoval iz Zagreba v Split. Zakaj je to sploh pomembno? Ker takšno potovanje izjemno dobro odslikava resnično stanje stvari, nacionalistično izključevalnost vseh hrvaških oblasti in popolno razčlovečenost državnih ustanov.

Potovanje po stari razmajani progi, ki so jo zgradili še v času Jugoslavije, je osem ur trajajoče neprijetno prečkanje 400 kilometrov prazne, opustošene pokrajine, porasle z makijo, v kateri ni drugega kot ruševine, požgane strehe, spominja pa na življenje, ki ga ni več, na čase, ko so to veliko, med vojno opustošeno območje naseljevali Srbi; na tem območju je kipelo od življenja, prebivalci številnih tamkajšnjih vasi in mestec pa so imeli elektriko, vodo, tovarne, kmetijske površine, gozdove … Zadnji politik, ki se je vozil po tej progi, nekdaj glavni prometni žili Hrvaške, ki je združevala jug in sever države, je bil predsednik Franjo Tuđman. Potoval je s tako imenovanim Vlakom svobode in iz njega leta 1995 zmagoslavno sporočil Srbom, ki so v strahu pred hrvaško vojsko množično zapustili območje, kako dobro je, da so odšli in »v culi odnesli svoje umazane gate«. To je bila političnoprogramska napoved tistega, kar se je v tem velikem praznem razrušenem trebuhu Hrvaške dogajalo naslednja desetletja. Kratek povzetek se glasi: da, Srbom, ki so zapustili domove, bomo dovolili vrnitev, vendar po kapljicah, življenje jim bomo otežili, kolikor bomo le mogli, onemogočili bomo vsakršen razvoj Like, Banije … To pomeni, da se mladi ne bodo vrnili, tisti redki starčki, ki bodo prišli nazaj v porušene hiše, pa tako ali tako ne bodo dolgo.

Načrt se je po etničnem čiščenju Hrvaške in množičnem eksodusu srbskega prebivalstva izkazal za zelo uspešnega in zaradi njega Hrvaška ni nikoli izkoristila ponujenih evropskih sredstev za posodobitev železniške proge, ker bi sicer morala urediti tudi pokrajino, skozi katero je proga speljana. Pokrajino, ki jo zaznamujejo popolno razdejanje, pogorišča, sredozemsko grmičevje in dosledna brezbrižnost države do nekaj deset tisoč srbskih povratnikov, njenih lastnih državljanov. Večinoma so to starci, ki živijo v razmerah, nevrednih človeka in dostojne države, brez elektrike in vode, čeprav električni vodi, za katere so v Jugoslaviji tudi sami prispevali denar, tečejo tik mimo njihovih hiš. Maloštevilni prebivalci tega velikega dela Hrvaške so telefon, hladilnik ali televizor zadnjič videli pred 25 leti. V Jugoslaviji.

Medtem jih je država Hrvaška nejevoljno pripustila nazaj iz begunstva, vendar jih je zaprla v temo, pomanjkanje in strah. Strah pred razbojniki, ki razsajajo po njihovih vaseh, jim kradejo lastnino, sekajo gozdove, jih pretepajo. Petinosemdesetletno Anko Baljak so pred kratkim neusmiljeno pretepli, ji vzeli mizerno pokojnino in jo potem okrvavljeno, grozeč ji, da ji bodo s sekiro odsekali glavo, odvlekli v klet in tam zvezali. Šele pozno popoldan so jo tam našli sosedje. Zdaj se prebivalci teh nekaj zaselkov okoli Gline, v glavnem stari in nemočni, bojijo spati doma, zato se vsako noč zberejo, pravijo, da so »kot ovce, ki jih je izsledil volk«. Ropanje in razbojništvo pa nista edino, kar doživljajo, že 20 let sistematično sekajo njihove gozdove in jim kradejo les, zanje redek vir dohodka. Policija? Včasih pride, se malo povozi naokrog in odide. Državne ustanove? Te zgolj vztrajajo pri davnem Tuđmanovem načrtu o etnično čisti državi; tudi zato je bil sprejet zakon, po katerem se lahko vsak vpiše na tujo kmetijsko parcelo, od države bo dobil še denarna sredstva, ne da bi lastnik, ki je najpogosteje zbežal kam v tujino, to sploh vedel. Zato je življenjsko pomembna proga med Dalmacijo in Zagrebom namerno zapuščena, zato tistih nekaj srbskih povratnikov živi v nemogočih, nečloveških razmerah, brez luči, zdravnika, poti, kot nezavarovana, nezaželena divjad. In zato Andrej Plenković od Zagreba do Splita zagotovo ne bo potoval z vlakom.