Piarovec v talarju

Janko Lorenci

28. 10. 2016  |  Mladina 43  |  Kolumna

Naši ljubi katoliški cerkvi (KC) je bilo po osamosvojitvi z denacionalizacijo bolj ali manj podarjeno velikansko premoženje (glej članek B. Mekine v prejšnji Mladini). Potem se je šla kapitalista, doživela v Mariboru obupen finančni polom, ga prevalila na grbo državljanov, zdaj pa zahteva visoke odškodnine za nerabo dodeljenih ji zemljišč. Kakšna je cerkev, ki ravna morda zakonito, a brezsramno?

Očitamo ji lahko vsaj troje. Ni se odpovedala klerikalizmu, političnemu vplivu na družbo. Ne dopušča notranjega dialoga, reformno strujo je zatrla. Tretjič, brez pomislekov podpira surovi kapitalizem. Vse to, čeprav je na čelu globalne KC drugačen papež, na vrhu slovenske nov nadškof in čeprav je po mariborski sramoti ostala brez materialnega in, veliko huje, moralnega kapitala.

Ta slaba kontinuiteta je v marsičem mogoča zaradi nečiste zveze s politiko, sodelovanja, ki daje cerkvi potuho. KC že vrsto let najbolj podpira najdestruktivnejšo, najbolj nesocialno in politično najbolj nehigiensko stranko v Sloveniji – SDS. Vsa slovenska politika pa se – od krivične denacionalizacije naprej – cerkvi prilizuje in išče v njej zaveznika, ki mu je treba dajati privilegije. Tako ni čudno, da je mariborsko katastrofo najprej obsodil Vatikan, šele nato pa politika.

Slovenska cerkev ni tako agresivna in vplivna kot nekatere njene sestre v vzhodni Evropi, nadškof Zore pa se zdi spravljiv, dostojen mož, daleč od rodetovske napadalnosti in potrebe po imenitnosti in razkošju. Jasno je tudi, da lahko, podobno kot papež, stvari spreminja le počasi. Toda pod ta čas bolj polikano površino so spremembe premajhne in prepočasne; to kažejo tudi zahteve po odškodninah in Zoretova reakcija na predlog Bratuškove. Čeprav na primer papež ostro nastopa proti podivjanemu kapitalizmu, se naša cerkev za to ne zmeni, vsaj v ravnanju ne. Tudi glede versko-politične zmernosti nima čiste vesti: umazano delo prepušča napadalnim katoliškim organizacijam s političnimi apetiti, pretežno naklonjenimi Janševi SDS. Cerkev tako teren dozdevno pridobiva, a ga v resnici izgublja, saj s temi združbami dobiva pečat gorečnosti in politikantstva, s čimer zmerne ljudi in vernike odvrača. Vendar se jim noče odreči, podobno kot se nogometni klubi nočejo odreči divjaškim navijačem.

Vse kaže, da Zore, žal, ne bo človek preloma, slovenski Frančišek. To je slabo za cerkev in za družbo. Negibni, nespremenjeni cerkvi tudi morda naraščajoča družbena konservativnost (zaradi staranja prebivalstva, negotove prihodnosti itd.), ki bi morala delati v njen prid, zlepa ne bo pomagala. Beg vernikov se povsod v Evropi nadaljuje. Množice, tudi slovenske, ne priznavajo več vrhovne moralne avtoritete cerkve (in mnogih drugih institucij), ustvarile so si drugačne življenjske prakse (npr. toleranco do splava), ki so pogosto v nasprotju z zapovedmi in prepovedmi KC. Ta se temu ne prilagaja in to pospešuje beg ljudi v osebne vere ali nevernost.

Toliko bolj, če je cerkev dvolična in dvomljivo moralna, če zapoveduje skromnost, a kaže pohlep, skriva svoje pedofile itd. Predvsem pa bo KC še naprej izgubljala vernike, če ne bo dojemana kot ljudska, če bo torej še naprej veljala za del establišmenta, ki pa je vedno bolj zaničevan in osovražen. To pomeni, da bi morala cerkev, kot skuša po malem brezupno doseči papež, postati del družbene opozicije. Naša cerkev skuša namesto tega spremeniti ljudstvo, ga začarati nazaj v preteklost. Toda vrnitev ljudstva k nekdanji drži – vse za vero, dom, cesarja – tudi v tradicionalistični in razmeroma verni Sloveniji ni več mogoča, ker se večina čuti opeharjena od vseh treh – vere (cerkve), doma (domovine, države) in cesarja (politike).

Žalostno pri vsem tem je, da bi lahko drugačna cerkev zelo pomagala izboljšati Slovenijo – zlasti ustaviti nenehno drsenje v brezno neenakosti, neusmiljenosti, neobčutljivosti. Lahko bi postala mogočen zaveznik zdravljenja Slovenije. Toda naša duhovščina takih dobrodejnih impulzov ne oddaja, nasprotno.

Z vsem tem škodi tudi vernosti. Tega se najbrž celo zaveda, a si zatiska oči. Tako postaja sama sebi namen. Vernost težko shaja brez svojega nosilca, cerkve, ki skrbi za tradicijo, bogoslužje, cerkvena poslopja, nove duhovnike itd., in ki je verodostojen! To seveda ni, če je nekakšen trgovec z robo, ki se ji reče vera. Zagotavljanje golega verskega ceremoniala in infrastrukture je daleč premalo. Od cerkve se, podobno kot od sodnikov in zdravnikov, pričakuje nadpovprečna predanost poslanstvu.

Domnevamo, da vernost tam, kjer je cerkev taka, kakršna naj bi bila, nekaj stori za to, da so ljudje bolj empatični, da laže prenašajo stiske, da so nekoliko bolj človeški. Mirna, nefanatična vernost je lahko tudi eno od družbenih lepil, del skupne zgodovine in s tem identitete. Če pa daje cerkev slab zgled, če je nemoralna, če ni tuzemeljski zaveznik povprečnega človeka in vernika proti bogatim in nasilnim, potem vernosti prej škodi kot koristi. Slovenska KC ves čas hodi po tem nevarnem robu. Vernost v Sloveniji v marsičem živi naprej ne zaradi cerkve, ampak kljub njej.

Ljudje, tudi neverujoči, čutijo potrebo po spritualnosti. Čistih ateistov je malo in še oni si iz tega včasih naredijo osebno vero. Kakorkoli, verniki, ki vidijo, da cerkev ravna v nasprotju skoraj z vsem, o čemer pridiga, so v večji stiski kot neverujoči. Ob cerkvi, ki je na tem, da postane samo piarovec specifičnega podjetja, je vernikom težko. Taka cerkev je tudi do tistih, ki ji še sledijo, neusmiljena, cinična, nebožja.