Strah pred vojno

Janko Lorenci

21. 10. 2016  |  Mladina 42  |  Kolumna

Vojna bo, se glasi pogosta tesnobna trditev, ki nekaj pove o duhu časa. Lokalne vojne na raznih koncih sveta se nadaljujejo, že nekaj časa narašča tudi napetost med Ameriko in Rusijo, jedrskima silama. Vzroki za to so različni.

Prevladujoči družbeni procesi delajo prej za vojno kot proti njej. V ozadju so neoliberalizem, krize, ki jih ta povzroča, in zgrešeno zdravljenje teh kriz z zategovanjem pasu na račun množic. To omogoča vzpon populistov, skrajne desnice, nacionalizma. Te notranje napetosti butajo v podobne napetosti v drugih državah. Žrtev je njihovo mirno sobivanje, posledica pa razkrajanje EU.

Neizbežne nove ekonomske krize bodo pospešile te slabe procese. Ti se vedno bolj prepletajo z okoljskimi problemi, ki so prav tako v marsičem posledica razpuščenega kapitalizma. Če temu dodamo geopolitiko, nastane nevarna zmes. Tu v slabem izstopa zlasti Amerika, svetovni šerif. Ekonomsko relativno nazaduje, do neba napihuje vojaške izdatke, doma tudi zato rojeva trumpe, navzven pa vojaško moč zlorablja in se ima še naprej za edino supersilo, ki ima pravico kjerkoli intervenirati tudi z orožjem. Taki Ameriki ustreza kaotični, nemirni svet, v katerem veljajo zakoni močnejšega. Vsaj od ukrajinske krize se jasno kaže, da hoče izolirati in provocirati Rusijo (potencialno tudi Kitajsko). Pri tem je za svetovni nemir sama neprimerno bolj kriva kot Rusija. Putin je izzivanje sprejel, Rusija se vrača na svetovno prizorišče kot vojaška sila, napetosti pa se stopnjujejo. Sirija dramatično opozarja, da se lahko največji jedrski sili zapleteta v nevarne konflikte.

Zahodni mainstreamovski mediji (pa tudi kaotični internet) so v glavnem v službi ameriške napadalnosti in demonizacije Rusije. V bistvu gre za množično vojno propagando. Kot pravi John Pilger, je njen glavni namen, da se polasti našega dojemanja sveta in nam ubije sposobnost ločiti laž od resnice. Ta vojna propaganda je pogosto prepletena z »razredno«: antiamerikanizem, nezvestoba zahodnim vrednotam, levi ekstremizem se očitajo tudi tistim, ki nasprotujejo razgradnji socialnosti, krčenju demokracije, vojnam in oboroževanju. Pri demonizaciji Rusije gre tudi za iskanje zunanjega sovražnika v času, ko se večajo dvomi o domači politiki in sistemu.

EU igra v tem dogajanju bedno, neumno vlogo. Namesto da bi Rusijo čim bolj vpela v medsebojne ekonomske, politične, kulturne odnose, se v lastno škodo slepo postavlja na stran Amerike, čeprav so tej močna EU, močna Rusija in njuno dobro sodelovanje napoti. Vendar si Evropa kljub razkrajanju EU sama ne bo zakuhala nove splošne vojne na svojih tleh. Napadalna predvojna Nemčija se ne more ponoviti, tudi če se najde nov Hitler – že zato, ker Nemčija nima jedrskega orožja, Francija in Anglija pa ga imata. To po morebitnem razpadu EU ne izključuje evropskih lokalnih vojn.

Evropa pa lahko, enako kot ves svet, postane žrtev vojaškega spopada med Ameriko in Rusijo (Kitajsko). Dokler bo obstajalo jedrsko orožje, bo grozila tudi nevarnost jedrskega spopada. Najbrž ne hotenega, saj bi povzročil obojestransko uničenje. Vendar je mogoč – zaradi mahinacij in norosti vojaških in političnih jastrebov, omračenega uma človeka z gumbom na jedrskem sprožilcu, nesrečnega spleta tehničnih in človeških napak.

Okrutno realna in včasih zavestno sprovocirana pa ostaja vrsta nadomestnih vojn med velikimi silami na tretjih terenih med tretjimi državami. Take lokalne vojne, deloma endemične, deloma spodbujene od zunaj, so katastrofa za prizadete množice (v Iraku je bilo od ameriške intervencije ubitih milijon ljudi), težko pa bi prerasle v veliko Vojno. Vendar so nevarna psihološka podlaga tudi zanjo. Svet navajajo na vsakdanjost vojn in njihovo okrutnost. Samoumevnost vojn in padanje tabujev na nižji, konvencionalni in lokalni ravni večata možnost Vojne, ki kot ultimativna grožnja in nekakšen kolektivni samomor človeštva nenehno preži v ozadju. V taki psihozi tudi ni mogoče, da bi jedrsko orožje pošteno omejili ali celo odpravili.

Iz take psihoze, iz meglenih zgodovinskih spominov, sedanjih kriz in splošne negotovosti se rojeva tesnobno-lahkotno govorjenje: vojna bo. Strah pred njo je razumljiv, a v glavnem nereflektiran. Tak strah vojn ne odvrača, ampak jih prej zaklinja, je nekakšna samoizpolnjujoča se prerokba. O nevarnostih Vojne in vojn je seveda nujno govoriti, vendar jih ne gre razglašati za neizbežne ali za logično, zgodovinsko potrjeno, tako rekoč racionalno sredstvo za odpravo nakopičenih napetosti.

Podobno kot med hladno vojno se znova kaže potreba po močnih mirovnih gibanjih. Toda osamljene mirovne akcije ne morejo nič. Smisel in moč lahko dobijo le, če so tesno povezane s treznjenjem o zavoženosti sedanjega kapitalizma in demokracije, zavoženosti, ki stopnjuje tudi nevarnost Vojne in vojn. Če so torej jasno usmerjene proti tihi vojni vplivnih, bogatih manjšin proti večinam znotraj sodobnih družb.

Dobro je pogledati tudi v preteklost. Prvi industrijski revoluciji je sledila divja prva polovica 20. stoletja, ki je prinesla veliko krizo, fašizem, komunizem in dve svetovni vojni. Zdaj smo na začetku tako imenovane tretje industrijske revolucije, ki enako kot prva množično odnaša delovna mesta in ustvarja kričečo neenakost. To prelamljanje spremljajo politična in družbena zmeda, široko nezadovoljstvo, nemir. Drugi svetovni vojni je sledil srečen, žal razmeroma kratkotrajen razplet – nastanek socialne države, EU itd. Tretjo industrijsko revolucijo ta čas spremljata surov neoliberalizem in naraščajoča napetost, tudi vojaška. Zdaj gre za to, kako znova doseči srečen razplet – brez vojnega intermezza.