čLOVEk

N'toko

4. 11. 2016  |  Mladina 44  |  Žive meje

Nekoč so bili državni voditelji veliki, zastrašujoči ljudje. Grozni ljudje, ki niso prav nič spominjali na nas, slehernike. Zajebani avtoritarci se niso trudili skrivati svoje zajebanosti, aristokrati so se bahali s svojim ekstravagantnim okusom, vojaški diktatorji so prihajali na tiskovne konference v polni bojni opremi. Nastopali so v strahospoštovanja vzbujajočih uniformah, navešeni z medaljami, okiteni z dragimi klobuki, obdani s častnimi stražami in z lepoticami pod rokami, za sabo pa so vlekli dolge plašče in puhali cigare. Voditelji stare šole so vložili ogromno energije v to, da državljani ne bi pozabili, kako neskončno močnejši so od njih.

Ta podoba pa je v večjem delu Zahoda že popolnoma zbledela. Bahaške uniforme avtokratov vidimo le še kot spomin na neke davno minule čase, ki ga bolj povezujemo z Laibachi kot pa z dejansko živečimi totalitarci. Vmes smo se namreč navadili voditeljev, ki so na las podobni navadnim ljudem. Naši predsedniki imajo radi isto glasbo in isto hrano kot mi, v prostem času nosijo trenirke, peljejo otroke na izlete, tečejo maraton, gledajo tekme, kupujejo ženam rože za rojstne dneve, vse skupaj pa objavljajo na tviterju. Edina razlika med njimi in resničnim navadnim človekom je v tem, da naj bi imeli voditelji res ljubeče družinsko življenje, res bili strpni do drugačnih, res naj bi uživali v delu, res ljubili svojo domovino. Pravzaprav so nekakšna idealizirana projekcija navadnega človeka, igralci v resničnostnem šovu, ki se namesto za politično moč potegujejo za naša srca. Sodobni voditelj ni le Človek, ampak kar čLOVEk. Bitje ljubezni.

Samo v letošnjem letu smo lahko spremljali neverjetno ljubeče geste nežnosti globalnih veljakov. Ameriški predsednik Obama je za obletnico poroke s svetom delil sliko, na kateri poljublja Michelle na lice in ji želi še mnogo skupnih let. Enemu novinarju se je ob tem zapisalo: »Obama: leader of the free world, thief of hearts!« Morda se z njim lahko meri le severni sosed, kanadski premier Justin Trudeau, ki se je očitno specializiral v tovrstnem šarmiranju. Kadar Trudeau ne promovira do korporacij prijaznih trgovskih sporazumov ali ne prodaja orožja Savdijcem, izvaja šov popolnega očeta, ki za maškare obleče sina v Malega princa, hodi na rock koncerte in se slika z manjšinami. Slovenci smo tu lahko ponosni – če se je kdo naučil lekcijo sodobnih oblastnih tehnik od zahodnih veljakov, je to zagotovo Borut Pahor, ki je morda vzel stvar celo preveč dobesedno: kadar hoče pokazati, da ljubi svojega bližnjega kot samega sebe, se preobleče vanj. S svojo bogato garderobo delavskih in športnih kombinezonov se je spremenil v karikaturo karikature malega človeka. Pahor nima le rad vseh malih ljudi, Pahor je vsak mali človek.

Nasproti tem šarmerjem pa stoji njihova zrcalna podoba v obliki grobijanov, kot so Trump, Orban, Putin, Erdogan, Janša ... Ti so morda odvrgli stare uniforme, nikakor pa se nočejo odpovedati voditeljski ošabnosti. Obnašajo se nesramno kot ljudje, ki imajo moč. Še huje, obnašajo se, kot bi se obnašali navadni ljudje, če bi imeli moč. Tvitajo neumnosti, ponižujejo drugače misleče in varajo žene. Trump je tako dokončno zabredel v težave z liberalnimi mediji, potem ko je na dan prišel posnetek, v katerem je izjavil nekaj, kar sicer mislijo vsi moški na svetu: »Če imaš denar, lahko z ženskami počneš, karkoli hočeš.« Neprivlačnost Trumpa za liberalce ni v njegovi politiki, ampak v tem, da ne igra idealnega malega človeka. Trump je bogataš, ki se obnaša kot bogataš, in sodobni volivci tega ne morejo požreti, tako kot ne morejo požreti, da so resničnostni šovi v resnici zaigrani.

Med spremljanjem ameriškega predvolilnega šova sem zato začel vse bolj ceniti Mira Cerarja. Ne zaradi njegovega vodenja države, ampak zato, ker nihče ne razkrije iluzije resničnostnega šova bolje kot slab igralec. Naj se še tako trudi, Cerar ne uspe biti niti malo podoben navadnim ljudem. V resničnostnem šovu »čLOVEk« se je znašel čisto po nesreči, saj je mislil, da bo opravljal strokovno, ne pa igralsko delo. Skozi njegove mučne nastope zato lahko od blizu opazujemo, kako razmerja moči maličijo osebnosti

voditeljev. Cerar včasih poskuša govoriti kot zajeban šef, pri čemer očitno še samega sebe ne prepriča, včasih pa poskuša v Pahorjevem slogu za promocijsko fotografijo prijeti kakšnega otroka, pri čemer je videti kot turist, ki so mu v roke položili eksotičnega kuščarja (podobno sicer deluje, tudi kadar drži bas kitaro). Vse skupaj mu je očitno mučno, saj to ni zares on. Njegovi bivši študenti se ne morejo načuditi, kako se je lahko ta odločni intelektualec prelevil v populističnega petelina, ki kuram razlaga o starodavni veličini kokošje vrste (»Ni naključje, da francoska beseda za ‘jajce’ – l’oeuf – zveni podobno kot ‘love’«). A ravno v tem je Cerarjeva lekcija: politika neke države ni podaljšek voditeljeve osebnosti, ampak obratno, razmerja moči v državi kujejo osebnosti voditeljev.

Zato nam ljudje, ki živijo pod uniformiranimi diktatorji, znajo povedati nekaj, kar smo sodobnim oblastnim tehnikam izpostavljeni zahodnjaki pozabili: voditelji so na prvem mestu osebe, skozi katere se uresničujejo interesi kapitala, in šele na drugem mestu družinski ljudje z osebnimi pogledi in okusi. Prebivalci Severne Koreje so verjetno težko razumeli, da so Američani zahtevali odstop Billa Clintona šele takrat, ko so zvedeli, da seksa s tajnico. Koga briga, kakšen mož je v zasebnem krogu? Bi bila množično zapiranje temnopoltih Američanov ali smrt stotisočih civilistov v vojnah pod njegovim režimom kaj drugačna, če bi bil zvest ženi? Bi bile orožarske afere sprejemljive, če ne bi bil Janša tako nesramen na tviterju? In obratno, ali je pomembno, kaj si Janković zasebno misli o homoseksualcih, dokler je prisiljen izvajati do LGBT-skupnosti prijazno politiko? Zakaj bi se pretvarjali, da so voditelji nam podobni ljudje, ki nas bodo zastopali zaradi podobnega življenjskega sloga, namesto da bi se ukvarjali s tem, kako jim vsiliti svoje zahteve? Nekaj grozljivega je v tem, da se med volilnimi kampanjami ukvarjamo le še z moralno čistostjo kandidatov ter brskamo po tvitih in mejlih, nihče pa ne zna povedati, kakšno politiko sploh nameravajo izvajati.