Med paranojo in perspektivo

Vlado Miheljak

4. 11. 2016  |  Mladina 44  |  Dva leva

»Notranje sprta stranka je na volitvah za las zgrešila parlamentarni prag, razočarani Andrej Bajuk je odstopil, nekoč trdno in načelno stranko je prevzemal aparat glavnega tajništva, preko njega pa nato sčasoma v dobršni meri prikrit homoseksualni lobi, ki ima močne lovke v Katoliški cerkvi, delu gospodarstva, državni administraciji in represivnem aparatu. Prevzem stranke je bil formalno končan na zadnjem kongresu, ko so na manipulativen način porezali večino ustanovnih članov stranke.«—
— Janša v Demokraciji pred dnevi razkrije srž politične zarote (22. 10. 2016)

»Že dlje časa namreč naokrog krožijo govorice, da naj bi bil Reporter postal t. i. desni satelit Kučanovega klana, ki naj bi se tako ali drugače financiral prav iz udbomafijskega in gejevskega kapitala, slednji pa naj bi prihajal iz krogov stranke t. i. Kučanove žlahtne desnice, NSi, ki je obvladovana s strani gejevskih struktur znotraj t. i. katoliškega duhovniško-laiškega gejevskega lobija.«
— Nekaj mesecev prej S. Erlah na portalu Politikis napove okvir jesenske sonate (24. 6. 2016)

Ameriška nacija je menda razklana. No, to ni nekaj novega. Tudi pred drugim mandatom G. W. Busha je bila. A nikoli doslej niso bili ameriški volivci tako negativno nastrojeni – do kandidatke/kandidata lastne stranke. Demokrati do Clintonove, republikanci do Trumpa. No, na koncu bodo, ob verjetno rekordno nizki udeležbi, volivci izbirali nepriljubljenega kandidata lastne stranke. Tudi zato so (poleg razlogov specifike ameriškega volilnega sistema) volitve še vedno popolnoma odprte ne glede na navidez enoznačne napovedi, ki sledijo iz javnomnenjskih sondaž. Projekcije volilnih izidov so v zgodovini merjenj že doživele veliko totalnih pogrebov. Ne le v pionirskih časih merjenja, ko je Literary Digest v poštni anketi na mega vzorcu 10 milijonov naslovov (in dobil 2,4 milijona povratnih odgovorov) na volitvah leta 1936 napovedal zmago republikanca Alfreda Landona, dejansko pa je kar s 24,3-odstotno prednostjo (in 523 proti 8 elektorskim glasovom) zmagal Franklin Roosevelt. Odgovor, zakaj flop, je bil enostaven. Mega vzorec ni bil reprezentativen. A tudi kasneje, ko je bila metodologija merjenja in vzorčenja dodelana, je bilo tako v Ameriki kot Evropi nekaj hudih flopov.

Sloviti Gallup je leta 1948 napovedal zmago republikanca Deweyja s petodstotno prednostjo, a je s podobno razliko zmagal Truman. No, zgrešene napovedi praviloma niso posledica slabega vzorčenja, ampak specifičnih težav pri kontroliranju spremenljivk, ki vplivajo na volilno vedenje. Tako je na volitvah leta 1992 Clintonu pomagal na oblast neodvisni kandidat Ross Perot, ki je s fantastičnih 18,9 % glasov zaradi svojega populizma odvzel glasove predvsem Bushu starejšemu. In javnomnenjske sondaže so ga krepko podcenjevale. Podobno, kot so svoj čas Haiderja v Avstriji ali Le Pena v Franciji. Je pa Ross Perot po psihološkem profilu in javnomnenjski prezentaciji precej podoben Trumpu, zato se slednji lahko nadeja nekaj rezerve v podpori. Pač v izobraženem segmentu volivcev je nedostojno v anketah razkrivati, da boš volil Perota, Haiderja, Le Pena. In tudi Trumpa. Zato bo kljub solidni prednosti morala Clintonova verjetno dolgo v noč čakati na odpiranje šampanjca.

A Trump s svojo pojavo in nastopi proizvaja nelagodje tudi na slovenski desničarski sceni. Idejam in stališčem, ki jih vulgarno izreka, ne smejo javno pritrditi. Čeprav se z njimi latentno strinjajo. Sploh se zdi, da slovenska desnica ni bila še nikoli tako zmedena in dezorientirana, kot je danes.

Kaj imajo skupnega Kučan, geji in bivši komunisti? Kajpak, Janeza Janšo. Njegove paranoidne konstrukcije, ki se lahko primerjajo z najbolj blodnimi zarotniškimi zgodbami v politični zgodovini, so dodobra načele desnico, ki bi se sicer ob pomanjkanju novih idej in novih izbir na levici morala sprehoditi skozi prihodnje volitve. A ker se namesto z nasprotnikom ukvarja sama s seboj, ne kaže, da bi lahko sestavila za naslednje volitve zmagovito formulo. In tudi če bi desnica v seštevku zmagala, je posamezne akterje in celotno NSi tako oddaljila od SDS, da ni možnosti za tvorno oblikovanje koalicije.

Pregled tistih, ki so na seznamu sovražnikov, se vse bolj širi in predvsem se vse bolj zajeda v samo notranjo strukturo stranke in političnega kroga. Nič več ideološko diametralni nasprotniki, zdaj so sovražniki in izdajalci v najožjem političnem in medijskem okolju. In tudi »Kučan« že dolgo ni več realni nasprotnik, ampak fantazmatski imaginarij, ki Janšo žene v diskvalifikacije sopotnikov. Dogaja se mu podobno, kot se je v štiridesetih letih prejšnjega stoletja dogajalo Stalinu, ki mu je potreba po moči in popolnem nadzoru preusmerila pozornost od realnih nasprotnikov na najzvestejše sodelavce. Tako se zdaj Janša spopada ne le s partnerji v potencialni desni koaliciji, ampak tudi in predvsem z zvestimi vrtnarji v stranki in korporativnih medijih. In če so se še pred meseci mladci iz Janševega generičnega okolja zgolj erotizirali z (vzajemnim) obkladanjem o pripadnosti »katoliškemu duhovniško-laiškemu gejevskemu lobiju«, je pred kratkim šel »do konca« tudi sam Janša. Zdaj brez zadržkov izreka isto. In brez rezerve verjame v izrečeno. Na splošno velja za simbolno črto prestopa v univerzum norosti in paranoje, ko začneš verjeti v svoje konstrukte. Ko jih sproti prevajaš v lastno podobo resničnosti. Red političnega je postopoma postal red kliničnega. Vse Janševo delovanje je očiščeno političnega balasta. Julija je v Bovcu tako nagovoril svoje vernike: »SDS je več kot le politična stranka, je velika družina.«