Politična korektnost 2017

N'toko

18. 11. 2016  |  Mladina 46  |  Žive meje

Nekje v tretjem razredu osnovne šole so v našo malo šolsko knjižnico namestili elektronski slovar. V času, ko računalniki še niso bili del našega vsakdanjega življenja, je med knjižne police postavljena digitalna napravica verjetno veljala za znamenje naprednosti šole – vsaj tako so dali slutiti ponosni učitelji, ko so nas nagovarjali k čim pogostejši uporabi tehnološke posodobitve. Učenci smo njihovo pobudo vzeli resno in že med naslednjim šolskim odmorom se nas je nekaj nagnetlo okoli častnega mesta v knjižnici, da bi preizkusili sposobnosti slovarja. Njegovo tipkovnico smo krstili z vnosom besed »fuk«, »pička«, »kurac«, »peder« in »šupak« ter zadovoljno opazovali, kako procesor nemočno melje v iskanju odgovorov. Ko so nas pri tem učitelji zasačili, so sledile dolge pridige, dodatni kazenski pouk, pisma staršem in seveda debate o tem, ali naj slovar umaknejo iz knjižnice. Tistih nekaj kletvic, ki je oskrunilo njihovo novo igračo, je odrasle očitno razočaralo bolj kot vsi naši cveki in pretepi skupaj.

Kot vsak od staršev verjetno ve, so takšne reakcije na otrokove ekscese precej neučinkovite. Če kaj, bo besnenje nad nepazljivo izgovorjenimi besedami pomenilo, da bodo otrokom te v prihodnosti postale skrito orožje za klicanje pozornosti. A če sem takrat dobro razumel neumnost starševske moralne histerije, se dve desetletji kasneje večkrat tudi sam znajdem v klubu ogorčenih odraslih, ki poskušajo ukazovati ljudem, kako smejo uporabljati besede. Priznam, fotr v meni se prebudi vsakič, ko vidim sovražne komentarje na spletu. Cenena politična nekorektnost intelektualcev me spravlja v bes, prav tako oportunistični novinarji in uredniki, ki so za nekaj lajkov pripravljeni podati mikrofon vsakemu rasističnemu psihopatu, ki pride mimo. Klubu žugajočih prstov sem se tako pridružil vsakič, ko se je ljudstvo odločilo podpreti kakega nastopaškega populista, pa naj gre za trumpovce, za brexitovce ali koalicijo »Za otroke gre«. In vsakič so nas politično nekorektni populisti gladko povozili.

Tako moram danes skupaj z obsodbo rasizma in šovinizma očitno obravnavati še eno nevarno prepričanje: idejo, da se bodo ljudje ogreli za levičarske ideje, če bomo dovolj vztrajno obsojali njihovo grdo obnašanje. V resnici gre za precej slabo politično taktiko, ki za vse probleme sveta krivi nevzgojeno prebivalstvo in kot zdravilo predpisuje moralno prevzgojo. Enačba gre nekako tako: »Jaz nisem rasist. Več takšnih ljudi, kot sem jaz = manj rasizma.« Progresivna politika naj bi se torej rojevala iz naših osebnostnih vrlin, svet pa je zavožen, ker je na njem premalo tako pametnih ljudi, kot smo mi. Kako točno naj bi nastalo več takšnih kozmopolitskih razsvetljencev, nikoli zares ne izvemo. Največkrat se medlo govori o tem, da bi bilo treba kultivirati podivjano prebivalstvo za obvoznico – morda na podoben način, kot so si kolonizatorji nekoč predstavljali civiliziranje Orienta.

Kaj je torej šlo narobe, da se namesto orožja proti diskriminaciji politična korektnost spreminja v orožje, s katerim meščanstvo izraža prezir do ljudskih množic? Če smo začeli vsi zveneti kot naduta Hillary Clinton, ki vidi Trumpove podpornike kot »basket of deplorables«, je to očitno zato, ker nam liberalni komentatorji predstavljajo svet skozi njene oči. Ljudski izbruhi sovraštva za njih niso več posledica konkretnih političnoekonomskih okoliščin, ampak prirojene lastnosti neumnih redneckov. Nobenega globljega vzroka ne moremo najti za podporo Trumpu ali sovraštvo do migrantov, kot da so ljudje pač glupi. In če rasizem, šovinizem in nacionalizem niso sistemski problemi, ampak prirojene hibe posameznikov, se proti njim ni mogoče boriti – vgrajene naj bi bile v nesmrtne duše primitivnega naroda, katerega pravice je treba omejiti, dokler se ne nauči naših manir. Zato iz liberalnega tabora tudi ne slišimo nobene omembe vredne taktike proti ekonomskemu opustošenju, le še klice k civiliziranosti. America is already great.

Ne vem, od kod se je vrinila viktorijanska ideja, da bo kulturno obnašanje nekakšen branik pred fašizmom, ampak jasno je, da je to otročjo logiko, »bodi sprememba, ki jo želiš videti v svetu«, treba že enkrat zavreči. Ne, naša osebna naklonjenost tujim kulturam ne ustavlja rasizma, naša individualna spoštljivost do žensk ne ruši patriarhata, naši etični nakupi ne ustvarjajo pravične trgovine, naše veganstvo ne rešuje živali, naše biciklarjenje ne ustavlja podnebnih sprememb. Vse te prakse so primeri hvalevredne lepe vzgoje in super je, da jih izvajamo, a ne čudimo se, če se ves svet ne bo odločil slediti našemu zgledu. Zakaj? Ker ne gre za politična dejanja, namenjena spremembam, ampak za lifestyle odločitve, namenjene našemu dobremu počutju v zaprtem družbenem balončku. In ker te lifestyle odločitve niso posledica naših osebnostnih vrlin, ampak predvsem družbenih okoliščin, ki takšno vedenje nagrajujejo: kje smo se rodili, koliko denarja smo imeli, na kakšno šolo smo lahko hodili, kakšne poklicne možnosti so nam na voljo – to so materialni temelji, ki zares določajo družbene odnose. Če jih hočemo spremeniti, je treba poseči v bazo. Ljudje ne bodo spreminjali svojih prepričanj zato, ker jim urbani opinion makerji težijo, da so nevzgojeni. Spremenili jih bodo, ko jim bo resna politična organizacija znala razložiti, zakaj je egalitarni sistem brez patriarhata in rasne segregacije boljši za njih. Morda zveni noro, ampak če hočeš vplivati na mišljenje ljudi, jim moraš kaj ponuditi.

V preteklosti smo že imeli množična gibanja, ki so delovala točno s tem ciljem: da bi izboljšala materialni položaj milijonom ljudem, ne glede na barvo kože ali spol. Zavedali so se, da rasizem in šovinizem nista prirojeni hibi posameznikov, ampak orodje oblasti, vgrajeno v sistem. Boj proti diskriminaciji je torej boj za spremembo sistema, ne pa vaja iz vljudnostnega govora. Letos smo v Sandersovi in Corbynovi mobilizaciji videli potencial gibanja, ki ne obravnava ljudi kot nevzgojene otroke, ampak jemlje socialno, rasno in spolno diskriminacijo kot del istega problema. Videli pa smo tudi, kako močno se establishment trudi takšna gibanja ubiti. Očitno bodo dvignjene pesti koristnejše orožje kot žugajoči prsti.