Cerar – zloščeni Trump

dr. Bogomir Kovač

18. 11. 2016  |  Mladina 46  |  Ekonomija

Navidezno šokantna volilna tekma in za mnoge presenetljiva politična zmaga Donalda Trumpa za petinštiridesetega predsednika ZDA sta simptomatični. Dokazujeta politično krizo parlamentarne demokracije in ekonomski lom neoliberalnega kapitalizma, zasuk v populistični ekonomski nacionalizem in ustoličenje karizmatičnih političnih avtoritet. »Trumponomika« je pragmatična mešanica ekonomskih idej, politik in ukrepov, pomeni temelj Trumpovega triumfa. EU bo s Trumpom doživela ponovitev logike brexita in zapiranja za obzidja lastnega geta, kar velja tudi za nas.

Političnoekonomska moč Trumpa je po volitvah zamejena s tremi obdobji in podobami, s katerimi bo trgoval na domačem in tujem političnem trgu. Eno so njegovi predvolilni nastopi, drugo vmesni čas do prevzema oblasti 20. januarja 2017 in nekaj tretjega dejansko obvladovanje mandata. Vrsto spornih reči bo opustil, druge dodal, ostal bo nepredvidljiv, čas negotovosti in tveganj se bo z njim poglobil. V ospredju je zdaj panično iskanje vzrokov njegovega političnega uspeha in zgrešenih napovedi. Volivci očitno niso želeli izražati svojih pravih političnih in volilnih preferenc. Volili so impulzivno, ni prevladala vsebina, temveč forma, manj ekonomska dejstva, bolj politični odpor. Te volitve so odločili jezni volivci vseh vrst, siti ekonomske krize, političnih sprenevedanj in medijskih manipulacij. Trump na koncu paradoksalno simbolizira demokracijo, Clintonova pa demonstrira proti volilnim izidom. Izbranka liberalnih elit spodbuja ulico, poslovni tajkun se brani z legalno voljo ljudi.

Trump je zmagoval tam, kjer so mnogi najmanj pričakovali, v deindustraliziranih mestih, ki jih je povozila globalizacija, med ljudmi, ki jih je prizadela finančna kriza. Tri reči je politični establišment spregledal. Prvič, zadnjih štirideset let ameriški srednji sloj dela več za manj, šefi bogatijo, ko se posli selijo na Kitajsko, v Mehiko in druge države z nižjimi stroški. Prednosti rasti in produktivnosti je pobrala manjšina na račun večine. Drugič, Clintonova je sicer dobila več glasov, Trump pa je pobral elektorske. Ameriški volilni sistem z elektorskimi glasovi nagrajuje manjše periferne države. V ZDA je 14 držav na razvojni periferiji, 19 na polperiferiji, ta obubožana Amerika pa je že dolgo brez demokratov. In tretjič, velika mesta živijo kozmopolitsko življenje, so hkrati magnet za biznis in ekonomske migracije. V ZDA se je od leta 1990 podvojilo število migrantov, skoraj 12 milijonov je neregistriranih, njihovo vključevanje je izziv, ki mu v ZDA niso kos. Vse troje je odločilo. Bele segregirane urbane enklave s komaj prikritim rasizmom do migrantov, stara periferna Amerika in propadajoči srednji sloj so zapolnili Trumpove glasovnice.

Ameriška družba je očitno travmatizirana in frustrirana, zato je dovzetna za takšnega grotesknega posebneža in narcisa. Za Trumpa je oblast politični afrodiziak, ljudje pa v krizah hlepijo po »karizmatični avtoriteti« (Weber). Tu ne gre za voditeljske sposobnosti, temveč za utelešenje poslanstva odrešitve. Zato si taki voditelji polastijo države, ekonomski nacionalizem in mednarodni politični cinizem sta njihovi orodji. Trump je oportunist brez posebnih načel in programa, je hkrati agent kapitala in glasnik obubožanih množic, napada stare elite na račun novih, igra igro pokvarjenca z dobrimi nameni. Demonizacija migrantov, mesijanska vloga družbenih sprememb in podoba nacionalnega junaka pa je film, ki smo ga v tridesetih letih 20. stoletja že videli po Evropi. Trump je očitno past, v katero se bo ujela tudi Evropa.

Moody je pred časom opravil tri projekcije Trumpove ekonomike. Protislovni scenarij volilnih obljub in reakcij vodi ZDA v recesijo, svet pa v novo krizo, delni sistemski popravki kongresa in FED zadostujejo za status quo, načrtovani »vzlet« ZDA je za zdaj zgolj ekonomska fantastika.

»Trumponomika« v ospredje postavlja reindustrializacijo ZDA, zato nasprotuje liberalizaciji trgovine, bolj stavi na industrijsko razvojno kot sedanjo ekonomsko politiko. Ponuja pragmatično zmes Eisenhowerjevega povojnega keynesianizma (infrastrukturne investicije) in Reaganove davčne reforme (podjetništvo), za katero tudi tokrat stoji ekonomist Laffer. Davčna reforma je za zdaj ključ. Poenostavitev treh dohodkovnih razredov, znižanje mejnih davčnih stopenj naj bi koristilo vsem, seveda tudi tu bolj bogatim kot revnim. Politika nizkih davkov naj bi spodbudila rast (4–5 odstotkov), dodatne zaposlitve (25 milijonov), oboje poganja potrošnjo, varčevanje in investicije, vse skupaj samodejno polni proračun in zapira primanjkljaj. Za Trumpa je ekonomija temelj političnega preživetja do leta 2026.

Za zdaj naj bi bile največje nevarnosti novi ekonomski protekcionizem, gradnja političnih »zidov«, rušenje mednarodne neoliberalne ekonomske ureditve. Nič od tega ni novost, Trump zgolj simbolizira kolaps političnega prilagajanja in konsenzualnosti. Mednarodni red je že dolgo načet, EU je v krizi, Kitajska ima svojo agendo prevlade, Rusija nervozno ščiti svoj interesni prostor. Nova militarizacija je tudi Trumpova agenda, velika in veličastna Amerika pomeni menjavo Nyeve mehke s trdo močjo. Z republikanci v kongresu in senatu ima prosto pot za vrnitev ZDA k unilaterizmu.

EU šele čaka Trumpov učinek, referendum v Italiji, volitve v Franciji in Nemčiji, britanski izstop, višegrajska orbanizacija, Grčija in Turčija, migracije in vojne … Trump je znanilec novega reda, selektivnega kapitalizma in razpada liberalne demokracije. Kar čaka Evropo, mi že imamo. Trumpa in Cerarja sta naplavila primerljivo votla vsebina in osupljiv volilni uspeh. Cerar je zloščeni Trump, brez Melanije. Že zato bi lahko na Brdu gostil Putina in Trumpa. Skupinska slika z gospo bi povzdignila deželo do želenih nebes.