Mišelovka

dr. Bogomir Kovač

25. 11. 2016  |  Mladina 47  |  Ekonomija

Parlamentarna potrditev proračuna RS za obdobje 2017–2018 sredi meseca se je končala z navideznim zmagoslavjem. Cerarjeva vlada deluje neprepričljivo, toda koalicijsko dovolj trdno, da konča drugo polovico mandata. Proračun dokazuje najnižji primanjkljaj v zadnjih devetih letih, zgledno izpolnjevanje proračunskih zavez do EU. Toda sprejem proračuna spremljata nevarno stopnjevanje notranjepolitične krize zaradi plač ter zmeda domače in evropske fiskalne politike. Evropska komisija (EK) opozarja, da proračunski načrt prinaša tveganja neskladnosti s pravili EU, vlada pa nima niti pravih odgovorov niti lastne političnoekonomske identitete.

Fiskalna konsolidacija je vseskozi osrednji vladni cilj, gospodarska rast in socialna vzdržnost sta bolj posledica vladnih nepolitik na področju »pametnih«, »vključujočih« in »trajnostnih« rasti … Evropska komisija je lani vladni proračun uvrstila v neproblematično skupino držav, letos pa naše načrte za obdobje 2017–2018 ocenila kot nezadovoljive. Primanjkljaj smo nominalno znižali z 1,2 na 0,7 milijarde evrov, toda EK ocenjuje, da je »strukturni napor« premajhen (0,4 namesto 0,6 odstotka), da obstajajo »tveganja odklonov« v okviru srednjeročnih proračunskih ciljev. In Slovenija se je novembra 2016 znašla v tretji, najslabše ocenjeni skupini šestih držav. Ta argument so vsi razgrabili, vlada za potrjevanje proračuna, opozicija za njegovo obstrukcijo, stroka za novo zgražanje nad nebulozami varčevalnih politik. Toda kje tičijo resnične zanke novega slovenskega proračuna?

Tri so posebej zanimive. Prvič, Slovenija še vedno nima pravega programskega proračuna, zato je učinkovitost proračunske politike nižja od pričakovanj. Druga zadrega tiči v neartikuliranem pristopu fiskalne politike, na ravni EU in doma. Evropska fiskalna koordinacija (evropski semester) je mrtvi konj, ko gre za velike (Italija, Francija …), politika varčevanja je škodljiv strel v prazno. EU ne more zahtevati, če ničesar ne daje, dajati pa ne more, ker sama nima lastne fiskalne kapacitete in politike. Tretjič, proračunski labirinti razkrivajo zadrege slovenskih politikov, da bi pripeljali do razvojnega konsenza in odpravili sistemske anomalije. Plačni sistem, stavke in pogajanja so dober primer teh zadreg, žal onkraj prevladujočih razlag.

Toda pojdimo po vrsti. Vlada je proračun za obdobje 2017–2018 gradila ob načrtovani višji rasti, novih evropskih sredstvih. Iz obeh virov načrtuje 400 milijonov dodatnih sredstev za pokrivanje svojih petih razvojnih prioritet (varnost, infrastruktura, zaposlovanje, zdravje, znanost). Toda osrednja težava ni obseg ali alokacija proračunskih sredstev, temveč učinkovitost proračunske porabe. To dilemo rešuje programski proračun, ki ga neuspešno uvajamo od leta 2009. Programski proračun povezuje izdatke s programi in ne sektorji (ministrstvi), omogoča povezovanje in merjenje političnih ciljev z namensko potrošnjo, ocenjuje učinkovitost porabe. Trenutno imamo skoraj 100 strategij, resolucij, programov, v programski klasifikaciji je definiranih 16 politik, 410 ciljev, skoraj 600 merljivih rezultatov … Poenostavitev je druga bistvena lastnost programskega proračuna. Na Nizozemskem so znižali 70 odstotkov postavk, v Avstriji podobno. Zato ne pridemo do merljivih in izmerljivih ukrepov in učinkovitosti, ki sta izhodišče in cilj proračunske politike. Toda ne pri nas.

Evropska ocena proračunskega načrta je drugi strel v prazno. Slovenija ni več v postopku čezmernega primanjkljaja, letos je bila zgledna, drugo leto bo spet problematična država. Vse skupaj je gnezdo ekonomskega voluntarizma, v ozadju tiči vsa negotovost izračuna potencialne rasti in proizvodne vrzeli. Tej navlaki in zgrešenim fiskalnim pravilom so se danes odrekli skoraj vsi (MDS, OECD …), razen EK, ki nadaljuje zgrešeno fiskalno konsolidacijo za vsako ceno. Zato bi Slovenija morala imeti čvrsto stališče do bolj diskrecijske in ekspanzivne fiskalne politike. Načrtovana primanjkljaja torej nista premajhna, temveč je ob sedanji ravni obrestnih mer in dobro pripravljenih razvojnih projektih njihovo znižanje kvečjemu prehitro in preveliko. S tega vidika je poročilo EK o proračunu 2017– 2018 pavšalno in škodljivo. Fiskalna odgovornost je politična in manj ekonomska. Ključno je razmerje med obrestnimi merami in stopnjami rasti, tudi za povsem konkretne velike projekte (drugi tir …), vzdržnost narekujejo dolgoročne demografske in socialne politike. Uporaba nove fiskalne politike je temelj izhoda iz recesije (EU) in razvojnega preboja (Slovenija).

Od tod tretje opozorilo. Ključna je jasna politična opredelitev za lastno fiskalno in razvojno politiko, tudi znotraj omejitvenih koordiniranih ukrepov EU. Poglejmo zgolj dva primera. Proračun smo sprejeli brez jasnih usmeritev fiskalne politike, fiskalni svet (FS) bi ji lahko dajal strokovno avtoriteto in identiteto. Toda ne ta in ne nobena vlada ne bo mogla izvoliti FS zaradi povsem bedaste zakonodajne rešitve. Drugi primer je enotni plačni sistem, ki buri duhove in vrta 300-milijonsko luknjo v legitimnost sprejetega proračuna. Enotni plačni sistem je velika politična napaka, pomeni razgradnjo in ne steber javnega sektorja. Politiki od Viranta in Janše do Pahorja in Cerarja tega niso dojeli. Če uničiš avtonomijo poklicnih skupin, si dejansko obglavil temelj socialne države. Zdravniki so dobro organizirani in imajo dovolj moči, da so sistem upravičeno razstavili. Njihove zahteve so upravičene, stavka pa ne, ker je pravica do zdravja osišče socialne države.

Za vlado so zapleti glede plačnega sistema pravo minsko polje, za Cerarja je Kuštrin nevarnejši od Janše. Javni sektor je mišelovka, ki lahko ekonomsko zamaje vlado v letu 2017, zagotovo pa vodi SMC v politični poraz leta 2018. Vrnitev k novi socialni državi prek nove fiskalne politike je tu zadnja Cerarjeva priložnost.