Poslanstva

Janko Lorenci

25. 11. 2016  |  Mladina 47  |  Kolumna

Zamrznjena zdravniška stavka proti volji organizatorjev razgalja osupljive anomalije v zdravstvu in tako odpira možnost, da se bo kaj izboljšalo ali preprečilo. Hkrati kaže, da se zdravniška aristokracija (zbornica, Fides, vplivni posamezniki), ki je praviloma nadvse uspešen zaslužkar, trudi z njo predvsem za višje plače in pospešeno privatizacijo zdravstva. Nič od tega ne bo koristilo bolnikom, stavka pa zdravnikom jemlje še nekaj zaupanja. In zaupanje je nepogrešljiv del vsake terapije.

Nekako v istem času naša ljubeča cerkev, ta v Mariboru bankrotirani kapitalist, molze zadnje, a debele kaplje iz denacionalizacije. Vrhovi zdravništva in cerkve tako vsaj deloma delujejo proti svojemu poslanstvu. To je visoka beseda, pojem, ki pravi, da neka skupina opravlja delo, ki je sicer specifično, a pomembno za vso družbo in njej v korist. Pojem je izmuzljiv, deloma se prepleta s poklicno etiko, moralno odgovornostjo itd. Beseda ima – je imela – v glavnem pozitiven prizvok.

Pri nekaterih skupinah – obrtnikih, bankirjih, politikih – bi zvenela kot norčevanje. Drugim se poslanstvo po tradiciji priznava – cerkvi, sodstvu, zdravnikom, novinarjem, univerzi ... Cerkev naj bi skrbela za večjo vernost, za spodbujanje dobrega v človeku, sodstvo za spoštovanje zakonov in prek tega za družbeno pravičnost (kar predpostavlja pravičnost zakonodaje), novinarji za pošteno obveščanje in družbeno higieno, zdravniki za boljše zdravje, univerza za znanje.

Naj bi. A pojem poslanstva je v očitni krizi. Naštete skupine praviloma izgubljajo vpliv, verodostojnost, prepričevalnost, zaupanje. Pri cerkvi se to usihanje kaže v upadanju vernikov, pri klasičnih resnih medijih v strmoglavljanju naklad, pri sodstvu v njegovi nizki avtoriteti in šibki odpornosti do izvršne oblasti, pri zdravnikih v mrcvarjenju javnega zdravstva. Tu dodajmo, da zdravstvo skoraj v celoti kreirajo zdravniki, praviloma tudi kot resorni ministri. Toda odgovornost vedno valijo navzven.

Krivda za usihanje poslanstev je deloma v samih skupinah in ustanovah, ki poslanstvo, kakršno naj bi bilo, zanemarjajo ali delajo celo v nasprotju z njim. Omenjene skupine seveda nikoli niso bile idealne (idealistične) tvorbe, še najmanj cerkev, ki je bila nekoč celo oblast ali njen del in še naprej ohranja klerikalno-kapitalistične reflekse. To vernosti škodi. Tudi druge skupine s poslanstvom so v podobnih skušnjavah. Resni mediji na primer nočejo ali pa jim zaradi omejenih lastnikov ni dovoljeno videti, da jih lahko pri življenju ohranita le visoka profesionalnost in verodostojnost; brez tega izgubijo smisel obstoja. Resno jemanje poslanstva in kritičnost do slabega stanja družbe, ne pa zagovor tega, so zanje in po malem tudi za vse podobne ustanove, poklice, skupine stvar preživetja: s poslanstvom, kakršno naj bi bilo, padejo ali ostanejo.

Zavezanost poslanstvu razkraja tudi notranja vrhuška, povezana z zunanjimi nosilci moči. Za te trojanske konje je obveščanje, zdravje, znanje ... kaj vredno le, če prinaša hiter denar in vpliv. Predvsem pa je poslanstvom (in raznim poklicnim etikam) nenaklonjen duh časa, ki mu daje odločilni ton neoliberalizem. Poslanstva, vredna svojega imena, a priori zahtevajo delovanje za skupno dobro, za koristi večine. Družbi naj bi bila orientir, ji ponujala zglede, jo držala skupaj. Neoliberalizem, to veliko pranje možganov, počne prav nasprotno – večino skuša spremeniti v zmedeno čredo sprtih egoistov. Med poslanstvi in osnovno ureditvijo, Sistemom, se tako vzpostavlja izrazito nasprotje, v katerem so poslanstva vedno bolj dojemana kot anahronizem. Postopoma izgubljajo tisto, brez česar ne morejo – zaupanje.

V tem procesu poleg vseprisotne neoliberalne propagande sodeluje trda prisila. Povsod še zmeraj napreduje nosilna dogma neoliberalizma – privatizacija. Brž ko je nekaj zasebno, motiv zaslužka, dobička nujno prevlada nad poslanstvom, ki naj bi bilo v korist splošnim interesom. Dobiček postane pomembnejši od Hipokratove prisege, poštenega obveščanja javnosti ali znanja, ki ni unovčljivo ta hip. Zato na primer resni zasebni mediji rumenijo, izgubljajo družbeno kritičnost, so bolj ali manj na strani kapitala, s tem pa še ranljivejši za divjaško konkurenco na družabnih omrežjih. Zato je tako pomembna javna rtv in zato je tako zelo narobe, tako perverzno in neumno, ko ta zagovarja razprodajo državnega premoženja, vseobsežno privatizacijo itd. Kajti bolj ko se vse javno krči, bolj je na udaru tudi sama. Da o njenem poslanstvu ne govorimo. To velja za ves javni sektor.

Pri prisilnem spodkopavanju poslanstev z ukinjanjem javnega odločilno sodeluje politika. Je edina univerzalna, nespecializirana elita, ki bi morala že zato delati v korist večine in splošne blaginje. Če kdo, bi prav politika morala imeti jasno poslanstvo. A ga ne čuti, ga ne opravlja in je postopoma prišla na tako slab glas, da si kljub pregovorni dvoličnosti besede poslanstvo zase ne upa uporabljati. Vendar se kiti z njim z drugimi izrazi.

V prevladujoči kulturi nezaupanja postaja poslanstvo sumljiv pojem, pogosto upravičeno. Zdaj že vsako drugo podjetje trobezlja o svojem poslanstvu, družbeni odgovornosti itd. To je še ena izmed fint, šminka na nelepem obrazu korporacij. Končni učinek inflacije in hkratne votlosti pojma poslanstvo je očiten: manj pravičnosti (sodstvo), manj vernosti (cerkev), manj zdravja (zdravniki), več zmede v družbi (resni mediji). S hiranjem verodostojnih poslanstev se Sistem laže ohranja pri življenju, laže se iz demokracij spreminjamo v oligarhije, laže nas begajo. Poslanstvo tega časa je razgaljanje lažnih poslanstev in ohranjanje pristnih.