Ruleta

Janko Lorenci

18. 11. 2016  |  Mladina 46  |  Kolumna

Slavoj Žižek je postavil tezo: Trump bo tako grozen predsednik, da bo morda omogočil prerod Amerike. V isti sapi je opozoril na tveganja takega scenarija, a kljub temu se je ob njegovih besedah dvignilo veliko začudenih obrvi. Čeprav je zgolj ponudil staro modrost: da bo boljše, mora najprej biti še slabše.

To včasih drži, včasih ne. Kar je filozof rekel za Trumpa, bi lahko rekli še za marsikaj. Vzemimo jedrsko orožje. Če bi vojaki uporabili vse nakopičene zaloge, bi bilo civilizacije konec. To je velikanska, realna grožnja. A orožja zaradi medsebojnega nezaupanja ne uničijo. Po svoje bi koristil omejen spopad, po dve, tri jedrske gobe v Ameriki in Rusiji. To bi morda prineslo streznitev in odpravo jedrskega orožja. Toda kdo lahko jamči, da bi ostalo pri omejenem spopadu?

Ali okolje. Človek ga strašljivo uničuje, se nevarnosti zaveda, vendar ne stori tako rekoč nič. Morda bi to dosegla poštena ekokatastrofa, ki bi prizadela in prestrašila ves svet. Toda kje točno je tista meja, ki bi človeka pravočasno dovolj trdo opozorila in bila hkrati dovolj usmiljena, da ne bi prešla v totalno katastrofo?

Taka nepredvidljiva grozeča katastrofa na družbenem področju je Trump. Boji se ga pol lastne države in v glavnem ves svet. Upravičeno: okoljskih groženj sploh ne priznava, je nepredvidljiv, a ima prst na jedrskem sprožilcu. Celo njegovi volilci ne pričakujejo, da se bo potegoval za navadne ljudi, dovolj jim je bilo, da je neserijski, samotni jezdec, verbalno divjaški, izolacionist, nov v politiki. In da je z napadi na manjšine nagovarjal večinsko, toda frustrirano, prestrašeno belo Ameriko. Preplašenec običajno ni zelo razsoden in lahko izvoli človeka, ki bi bil smešen, če ne bi imel toliko moči. S tem smešnost postane nevarnost.

Problem bo Trump gotovo. A kako hud? Katastrofalno ali ravno toliko, da lahko v sami Ameriki zbudi od Žižka zaželeni vzgojni premik? Tu morda velja nekaj takega – če je stanje slabo, pa ne iščeš alternativ, se stanje nujno še poslabša. Če je poslabšanje hitro, močno, a še ne povzroči definitivne katastrofe (recimo prehoda v diktaturo ali fašizem), lahko deluje zdravilno, zbudi resen odpor. Toda Trump bo stanje morda poslabšal postopno in deloma, ne da bi zbudil močan odpor ali na prihodnjih volitvah omogočil zmago novega sandersa.

Če bo v predsedniški koži deloval konvencionalno, pa bo to za njegove volivce nateg brez primere, za Ameriko in svet po njegovi strašljivi kampanji pomirjujoče, vendar nikakršna garancija, da se bo Amerika zato za las izboljšala. Kajti Trump na oblasti je predvsem simptom, posledica, ne pa vzrok surove (ameriške, zahodne, deloma že globalne) neoliberalne ureditve. Ureditve, v kateri vedno brutalnejši in bolj nehuman kapitalizem ob pomoči že načete demokracije to še bolj spodkopava in jo spreminja v oligarhijo, da bo lahko še brutalnejši.

Odprto ostaja, ali je Trump že vrhunec ali le eden od začetkov tega procesa. Kakorkoli, zdaj je realnost. Preveč strahu pred njim škodi, enako tolažba, da ga bo oblast samodejno obrusila. V vsakem primeru prinaša veliko negotovost. Hkrati je živ dokaz, v kakšni stiski, kako zmedeni, frustrirani, zanorjeni so Američani – Trump se je predstavljal kot borec proti establišmentu, pa je, kakorkoli obrnemo, njegov zvesti pripadnik (milijarder, ki je utajeval davke). Vendar mu ne bi uspelo, če ne bi bil v politiki nov obraz.

V Evropi bo Trump prej kot svarilo za politični glavni tok spodbuda za evropopuliste. Evropska politična »sredina« vodi celino po ameriških receptih, ustvarja podobne razmere in podobna občutja, sicer se populisti in ekstremisti ne bi množili kot gobe po dežju. Volivci reagirajo z naraščajočim nezaupanjem v »elite« in se oprimejo kogarkoli, ki vsaj približno obeta spremembe. Zato sredina izgublja teren in neizbežno, tako rekoč nujno rojeva evrotrumpe. Nastali so že pred Trumpovo zmago in se krepijo, zato je evropsko zgražanje nad njim hinavsko.

President elect bi moral biti svarilo tudi za našo politiko. Vsa je, razen SDS in ZL, v grobem podobna ameriško-evropski in Slovenijo postopoma rine v surovejši kapitalizem in bolj neenako, bolj konfliktno družbo.

Tudi svojo inačico Trumpa imamo – Janšo. Na srečo ni več nov obraz; bil je že dvakrat na oblasti, enkrat v kehi in celo vstajo si je nakopal. Zato smo pred njim trenutno na varnem – na oblast se zlepa ne more vrniti. Toda v izrednih razmerah – razpadu EU ali novi veliki krizi – bi znova postal huda grožnja. Ali pa bi ga zamenjal kak novi janša, ker je stari že preveč znucan.

Gomazenje trumpov po vsem Zahodu kaže, da so ljudje do grla siti leporečja t. i. zmerne, sredinske politike in krivične družbe, ki jo ta ustvarja. V Sloveniji smo v nečem pred Američani: na volitvah že dalj časa izbiramo manjše zlo in iščemo odrešitev v novih obrazih. A to je, kot zdaj potrjuje Amerika, zgrešena pot, dokler ti novi obrazi in manjša ali večja zla pripadajo isti sorti. Politični sredini, ki je izdala večino.

Nauk? Ne čakajmo, da najprej izbruhne majhen jedrski spopad, še za silo znosna ekološka katastrofa, Trump ali Janša, da bi bilo potem morda boljše. Saj je stanje tudi pri nas dovolj porazno že zdaj: 300 tisoč ljudi pod pragom revščine. Sramotnih 300 tisoč! Del rešitve je v povezovanju in pritisku na elite, da se bodo začele bati tudi one. Res premaknil jih bo le strah. Drugič, iskanje personalnih in sistemskih alternativ še pred hazardom s katastrofami. Američani so svojo dokaj razločno alternativo – Sandersa – imeli, a so jo zapravili že v predtekmovanju. Pri nas je za zdaj edina razpoznavna alternativa ZL.