Brez razmisleka

dr. Bogomir Kovač

2. 12. 2016  |  Mladina 48  |  Ekonomija

Ministrstvo za okolje (MOP) je pripravilo sveženj treh zakonov s področja urejanja prostora (ZUreP), graditve objektov (GZ) in poklicne dejavnosti pooblaščenih arhitektov ter inženirjev (ZPAI). Toda zakonodajna epopeja kljub obsežni triletni pripravi, razpravi in usklajevanju prinaša drugačne rešitve od pričakovanj osrednjih deležnikov. Na MOP očitno niso znali, želeli ali zmogli ponuditi več. Očitno kaotičnost regulirane deregulacije, kvazi konkurenčnosti in političnega populizma postaja središčnica Cerarjeve administracije. Zakonodajni voluntarizem pa je zadnje, kar bi ustrezalo logiki urejanja prostora, tudi v Sloveniji.

Urejanje prostora je staro ogledalo skoncentriranih tranzicijskih problemov mlade države. Posledice so vidne že od daleč, urbanistična kaotičnost, številne nelegalne in neskladne gradnje, nižja kakovost bivanjske kulture in vse slabša mednarodna primerljivost. Zato so leta 2009 strokovna združenja in civilne iniciative sprožile problem družbene in državne »odgovornosti do prostora« (OdP). Cerarjeva vlada je prevzela to iniciativo, korektno odprla javno razpravo (2015–2016) in pozno jeseni na hitro pripravila zakonodajni paket. MOP je očitno izkoristil nasprotujoče si interese in spore deležnikov, zaobšel je čas dodatnih usklajevanj in ponudil svojo »tretjo pot«. Toda nove rešitve so pohodile izhodiščne koncepte, ključni problem odgovornosti ostaja odprt. Političnozakonodajno hitenje je tu odveč. Vlada in SMC si s tem ne bosta kupili niti grama politične legitimnosti, prej nasprotno.

Ključna napaka tiči v zanki deregulacije. Gibanje OdP je začelo s predlogom poenostavitve gradbenih postopkov (ZGOdba), toda vseskozi je v ozadju problem pristojnosti in odgovornosti. Če namreč poenostavljamo postopke, krčimo predpisano dokumentacijo in poti odločanja, potem moramo na drugi strani povečevati vpliv standardov, jasnost predpisov in odgovornost pooblaščenih oseb ter odločevalcev, zlasti na gradbiščih. Gre samo za drugačno regulacijo in prerazdelitev odgovornosti, ki je ključna pred in med gradnjo. Prostor je primarno javna dobrina, ki jo država ščiti pred zasebno rabo in zlorabo, podobno velja tudi za zgradbe. Problem javne odgovornosti se kvečjemu širi, evropske smernice to dobro nakazujejo, zlasti glede prihodnje energetske učinkovitosti in trajnostne rabe virov.

Bistvena postavka sprememb velja poenostavitvi gradbene zakonodaje, zlasti izstopa populistični odpustek, da stanovanjske hiše in kmetijske objekte lahko strokovno gradimo brez izvedbenih načrtov. Oboje znotraj predlaganih tlorisnih površin predstavlja tipologijo zgradb, ki je že doslej gojišče prostorskega kaosa, problematičnih gradenj in večnih naknadnih legalizacij. Država naj bi po novem zgolj predpisovala zahteve, ščitila javni interes, druge obligacijske in strokovne odgovornosti prepušča projektantom, izvajalcem, nadzornikom in investitorjem. Ta decentralizacija odgovornosti pa je nesmiselna, če nima podlag in sankcij, teh pa ni, če dajanje izjav o ustreznosti prepusti domeni pooblaščenih strokovnjakov, izvajalcev in investitorjev. Voluntarizem je del te zakonodaje, vlada pa misli, da ga odpravlja.

Celoten sistem zahteva porazdelitev odgovornosti od spodaj navzgor, nekakšen »samoupravni družbeni dogovor« deležnikov, mimo države. Veriga odgovornosti tako ne more biti sklenjena. Tako GD postaja zgolj okvir in domena države, izvedbeni načrti in dokumenti pa so stvar presoje drugih deležnikov. Ključno pokritje naj bi zagotovile izjave odgovornih deležnikov o ustreznosti gradnje. Nihče teh dokumentov ne zahteva vnaprej, pogrešali jih bomo kvečjemu ex post, ob potresih, poplavah, epidemijah, odškodninskih tožbah … Nobene vnaprejšnje zaveze ni, da bodo zgrajene stavbe ustrezale zavezam iz GD. Seveda, projektant ne bo podpisal izjave o ustreznosti, če mu investitor ne bo dopustil izvedbene dokumentacije (PZI). Izvajalec morda ne bo gradil, če mu oba ne priskrbita izvedbenih načrtov, inšpekcije bodo presojale glede na dodane »konstrukcijske detajle«. Tudi dobra zamisel prijave gradnje in njenega dokončevanja izgubi smisel, če ni sankcionirana in nadzorovana, če nihče ne pogojuje uporabe in evidentiranja stavbe s soglasji in plačanimi pristojbinami.

Neumnih praznin je na ključnih točkah veliko, z njimi pa vrsta pozitivnih sprememb zakonodaje razvodeni. Investitor in ne država je novi center odločanja, zasebni interes je tu pred javnim, odgovornost se gradi od spodaj navzgor. To pot v zrelost urbane družbe tlakujejo »mali investitorji in mlade družine«, kajpada tudi kmetje, njim velja srčnost nove zakonodaje. Ta narobe svet na novo obvladuje tržna logika, princip konkurenčnosti je povozil načrtovanje. Epilog politekonomisti poznamo, asimetričnost informacij povečuje negotovost in širi permanentno krizo. Področje prostora zgolj potrjuje kaotičnost takšne ureditve.

Zakaj je vlada sredi slabo obvladljivega urbanizma in birokratskih procedur posegla po takšnih rešitvah? Preprosto, sodobni politiki so depolitizirali politiko tako, da so prenesli izvedbeno odgovornost na druge, fenomenologija te deregulacije pa spodjeda zaupanje v vlado, parlament, demokracijo. Kultura novih političnih vladavin je ločitev politik in odgovornosti. Tu tiči kvas populističnega spoja moči in avtoritete. Javnost ne more verjeti politikom, če ti odgovornost za svoje politike prepuščajo drugim. Sklep ljudi je na dlani. Vidijo, da politiki nimajo pojma ali pa jim manjka predanosti lastnim politikam. In prav to se je zgodilo Cerarjevi vladi.

Obvladovanje prostora ni stvar politične improvizacije, ker so posledice dolgoročne in predvsem vidne. Zato se prostorska in gradbena zakonodaja pišeta in sprejemata počasi, z razmislekom. Toda kaj, ko se Cerarju politični čas izteka hitreje, razmisleki pa žal že dolgo niso domena vladnih profesorjev.