Kako žalovati za diktatorjem?

N'toko

2. 12. 2016  |  Mladina 48  |  Žive meje

Na turobno sobotno jutro, 25. novembra 2016, se je velika množica ljudi nepričakovano znašla v podobnem čustvenem stanju. Zvalili so se iz postelj, skuhali kavo, v roke vzeli pametne telefone in ob prvem pogledu na ekrane vzkliknili: »U jebemti, Fidel je šel!« Dan se je sfižil, še preden se je dobro začel. Ne da bi vedeli točno, zakaj, so pohiteli iskat ikonične fotografije comandanteja in si jih slovesno lepili na Facebookove zidove s heštegi #RIPfidel #Legend #Hero. Počutili so se poražene. Večina jih sicer ni imela posebnega odnosa do ostarelega revolucionarja in nihče ni polagal svojih upov za boljši svet v kubanski socializem. V nasprotju z legendarnimi rock zvezdniki so se Fidelove stvaritve slabo postarale in bolj kul bi se nam zdelo, če bi herojsko umrl v kakšni zarotniški akciji CIE, namesto da ga ta lahko preprosto ignorira. Vseeno pa je množica ob njegovi smrti doživela nekaj podobnega kot ob Bowieju, Mohammadu Aliju ali Lemmyju – popadla jo je tista zoprna tesnoba ob spoznanju, da se stari svet dokončno poslavlja in da namesto njega prihaja neka strašna, še neznana prihodnost.

Množica zmedenih žalovalcev ni imela veliko časa za kontemplacijo svoje melanholije. Svoje »Hasta la victoria siempre« statuse so morali namreč takoj zagovarjati pred napadalnimi komentatorji, ki so jih hiteli opozarjati, da je njihova žalost faktično neutemeljena. Facebook in Twitter sta se spremenila v bojišči amaterskih zgodovinarjev za pravico do interpretacije kubanske revolucije, z osmrtnicami pa je na dan prišla tudi jasna politična razklanost komentatorjev, ki bodo morali živeti eden z drugim še dolgo potem, ko bo iz Havane odstranjen zadnji comandantejev portret. Spremljali smo boj za prihodnost zgodovine.

Daleč najbolj zoprni so bili kot vedno liberalni komentatorji. »Hinavci slavite diktatorja, ki je ubijal, ki je mučil nasprotnike, ki je sovražil geje!« Te vrste sodniki si niso zmožni zamisliti sveta, v katerem ljudje hkrati počnejo tako dobre kot slabe stvari. Vsak hvalospev Castrovemu boju proti imperializmu in apartheidu je za njih nesprejemljiv, saj naj bi ta hkrati opravičeval tudi totalitarizem in homofobijo. To bi seveda pomenilo, da so zagovorniki Obamovih progresivnih stališč hkrati tudi podporniki njegovih mučilnih taborišč v Guantanamu, brezpilotnih bombnikov v Afganistanu in policijskih ubojev širom po ZDA, ampak podobnih kriterijev nikoli ne uporabijo za njim ljube voditelje. Liberalci so zato krivi hujšega greha, kot je moralni relativizem: od nas zahtevajo, da se odpovemo političnemu mišljenju, ki razume svetovne voditelje kot produkt kompleksnih lokalnih in globalnih bojev (»Možje ne oblikujejo Usode, Usoda ustvarja može trenutka.«), in jo zamenjamo za njihov sentimentalni moralizem. Svet si priročno razdelijo na tabor pravičnih voditeljev, ki smejo metati bombe, in pošasti, ki jih ne smejo. To selektivno lepljenje naziva »pošast« na izbrane diktatorje pa ni nikoli prineslo opolnomočenja zatiranih, ampak je zgolj služilo kot opravičilo za nove in nove invazije. Saj veste, treba je bilo osvoboditi Vietnamce, pa Čilence, pa Iračane …

Medtem pa desničarji niso zamudili priložnosti, da nas v komentarjih dolgočasijo s svojimi »haha, enakost v revščini!« analizami Kube in še n-tič na primeru revne socialistične države pod petdesetletnim gospodarskim embargom dokažejo superiornost kapitalizma. Med replikami desničarskim kritikom revolucije pa najdemo tudi posebno vrsto levičarskega komentatorja, ki izvaja obratno verzijo njihove intelektualne neiskrenosti ter neumorno navaja Kubo kot primer delujočega socializma. »Glejte, šolstvo, zdravstvo, sociala!« Za obe ekipi bi bilo dobro, da si razjasnita nekaj osnovnih pojmov: socializem ni način proizvodnje, ki ga uvede ena državica in mirno sobiva vzporedno s kapitalizmom, da lahko analitiki ugotavljajo, katera ureditev ustvarja višji BDP ali več bolnišnic. Socializem je bojišče med kapitalističnimi procesi razlaščanja in poskusi, da bi sredstva proizvodnje prešla v skupnostno last. Naj bo Castrova Kuba še tako priročna, ne moreš je uporabiti za dokazovanje, da socializem deluje ali ne. Če kaj, je Kuba opustošeno prizorišče boja. »Revolucija ni udobna postelja, revolucija je boj na življenje in smrt med prihodnostjo in preteklostjo.«

Vsi komentatorji pa so imeli skupno lastnost, da nikoli niso sprožili zanimivih debat, le neskončno sosledje pro et contra linkov na dokumentarce, ki naj bi dokončno razkrili »resnico o Fidelu«. Vse skupaj je bilo na las podobno našim krožnim resnicam o Titu ali Kučanu. Kot je pred kratkim zapisal lingvist Frederik DeBoer, sta najbolj neuporabni in najmanj informativni ideji, na kateri lahko bralec naleti, trditvi »ta človek je dober« in »ta človek je slab«. Silita nas v neumne poenostavitve in nam onemogočata razumevanje zgodovinskih procesov, ki so voditelje ustvarili, kot tudi razumevanje naših lastnih čustev do njih.

Ljudje ne pogrešajo Castra zato, ker bi bil dober človek. Ne žalujejo za njim, ker bi poosebljal pravičnost. Globalna fascinacija nad Fidelom, ki kljub desetletjem antipropagande ni uplahnila niti v letu 2016, izvira iz čisto preprostega, izkustvenega zavedanja milijonov ljudi, da je govoril resnico o izkoriščanju globalnega juga. Utelešal je upanje tretjega sveta na dostojanstveno prihodnost, in posmehovati se tem sanjam iz udobnega fotelja je enako vulgarno kot zanikanje realnih stisk nekaterih Kubancev. Ko je trdil, da kapitalizem ljudem v kolonijah ne bo nikoli podaril svobode brez boja, je pač imel prav. Kdo lahko zanika, da so bile njegove besede o ameriškemu imperializmu resnične? Kdo lahko zanika, da je bil v svoji podpori gibanjem proti rasni segregaciji na pravi strani, ko so zahodni voditelji molčali? Morda niste želeli slišati teh besed skozi brado in cigaro trmastega egotripaša. In morda so bila njegova lastna prizadevanja za drugačen svet polna napak, vrzeli in protislovij. Toda svetu je neumorno sporočal resnico, ki jo je moral slišati. Če se vas je v soboto zjutraj polastila tesnoba, niste nujno iracionalni romantiki ali apologeti diktature. Zbudili ste se v tršem svetu, ki mu je skoraj dokončno uspelo utišati velike aspiracije periferije.