Kaj potem?

Janko Lorenci

9. 12. 2016  |  Mladina 49  |  Kolumna

Politični veter je hud, drame velike, a vse kaže, da bomo to vlado gledali še kar nekaj časa. Dejstvo je, da nobeni od treh strank vladajoče koalicije ni do tega, da bi pri priči odkorakala na volitve. Delna izjema je SD, toda če bi vrgla vlado na silo, brez izrazitega razloga, bi ji volivci to zamerili.

Večja je dilema, ali bi bile boljše skorajšnje ali redne volitve.

Če bo vlada padla kmalu, bo zaradi nemira, ki ga je sprožila zdravniška stavka. Očitno je enoten plačni sistem za javni sektor v Sloveniji, kakršna je – relativno revna, konfliktna, polna strahovitega nezaupanja v elite in elit med seboj –, v temelju zgrešen, poleg tega je politična in socialna mina. Virantov nesrečni izdelek bo morda razpadel na silo, s stavkami in pritiski, to pa bosta nujno spremljala dolgotrajna politična kriza in mučno spopadanje cehov. V vsakem primeru bi hitremu koncu koalicije sledilo kar dolgo brezvladje – in to v času nevarnega zunanjega dogajanja. Predvsem pa ni nobenega jamstva, da bi bila naslednja vlada boljša. Vse to govori proti naglemu koncu mandata.

Po drugi strani vemo, da se sedanja vlada ne bo izboljšala, kvečjemu nasprotno. Trenja v njej se stopnjujejo, usklajenost resorjev je vse manjša, moč lobijev tako še narašča. Taka vlada je slab garant stabilnosti, pa še ta stabilnost je, gledano scela, prej škodljiva kot koristna. Kajti tudi pod Cerarjem se nadaljuje predelovanje slovenske družbe: krčenje socialne države, spodjedanje javnih služb, razprodaja itd. Politična scena se že nekaj mandatov burno spreminja, to predelovanje pa je stalnica. Od tod potreba po temeljitem prelomu.

Našteto govori za pospešen razpad koalicije. A pomembnejše od dileme o datumu novih volitev je vprašanje, katera, kakšna koalicija bo nasledila sedanjo. Možnosti je več.

Tretji vzpon SDS na vrh izvršne oblasti se zdi zaradi Janševih norosti, sporov na desnici in njenega omejenega volilnega dosega skoraj izključen. To bi bila tudi daleč najslabša možnost. Drugič, ponovitev sedanje koalicije. To bi pomenilo kontinuiteto postopnega, vljudnega, vendar doslednega predelovanja države in družbe na slabše. Tretjič, načeloma se lahko iz nič znova dvigne kak povsem nov obraz. A tudi to je zelo malo verjetno.

Mogoča je tudi koalicija SMC, SD, ZL. Ta trojka v anketah redno zaseda 2., 3. in 4. mesto in bo skoraj zanesljivo imela dovolj glasov za zmagovito povolilno zvezo. Taka koalicija se zdi pogojno realna in najobetavnejša.

Toda ali bi omenjene stranke sploh hotele sodelovati? Proti zvezi z Janšo so, upajmo, imune, NSi pa ima trd neoliberalni program, čeprav lepo žgoli. Cerarju in Židanu, ki sama ne bosta dovolj močna za vladanje v dvoje, bi torej preostala izbira med ZL in Desusom. Zdrava pamet bi jima narekovala odločitev v prid ZL. Toda SMC bi lahko imela ideološke zadržke – s socialisti pa ne! In obratno ZL – z neoliberalci pa ne! A hkrati bi vse tri stranke silila v povezavo želja, da se vrnejo ali vzpnejo na oblast. To je prvinski nagon politike.

Že dozdevno majhna sprememba – ZL namesto Desusa – bi taki koaliciji lahko prinesla dokaj drugačno usmeritev, še zlasti, če SMC v njej ne bi bila več najmočnejša oziroma premierska stranka. Po malem se premierstvo nasmiha tudi SD. ZL si ga najbrž ne more obetati, in to tudi po lastni krivdi. Notranje kadrovsko-idejne razprtije v IDS, jedru ZL, se vlečejo in stranki preprečujejo, da bi se konsolidirala. Ne glede na to se je ZL, edina prava alternativa na strankarski sceni, utrdila kot parlamentarna stranka in kar dobro ji kaže tudi za volitve. Beseda socializem še naprej pridobiva privlačnost, kapitalizem jo še naprej izgublja. Prednost stranke je tudi neomadeževanost z oblastjo, s tem pa lahko nastopa kot bolj ali manj nov obraz, ki pa je že delno preverjen v parlamentu. Kakorkoli, v ZL so naposled dolžni umiriti notranje spore, sicer niso Združena, ampak Zdraharska levica.

Ni varno špekulirati in priporočati kaj, kar ni povsem znano, predvidljivo, preverjeno. Toda potreba po drugačni politiki je v Sloveniji dobesedno velikanska. Ta drugačnost bi bila nekako dosežena, če bi nova koalicija ustavila naraščanje neenakosti, končala razprodajo, se čim bolj otresla vpliva lobijev in se znala upreti škodljivim napotkom komisije EU. To bi bil velik, a s politično voljo dosegljiv napredek.

Če dosedanja politična kontinuiteta ne bo pretrgana, bo Slovenija vegetirala naprej in pospešeno drsela na periferijo. Opisana koalicija bi morda zmogla antineoliberalni, antilobistični in suverenostni zasuk. To bi lahko bil njen najmanjši skupni imenovalec. Zato še ne bi padli v nekakšen socializem ali postali druga Grčija, na katero bi planili vrhovi EU, lahko pa bi ustavili brutalizacijo slovenskega kapitalizma, povečali odpornost navzven in zmanjšali nevarnost trumpizacije ( janšizacije). Torej nikakršna revolucija, ampak evolucija k normalnejšemu razvoju, nujno potrebna tudi zaradi naraščanja zunanjih groženj. Družbo je treba umiriti, globinsko je ni mogoče drugače kot z večjo enakostjo, večjim zaupanjem v bolj zaupanja vredne elite, zlasti politično. Zaupanje v sedanjo prakso in smer razvoja sta na psu.

Naglih čudežev ne bo v nobenem primeru, a s tako koalicijo bi Slovenija morda lahko izpeljala zasuk, ki bi ga EU kot celota morala že zdavnaj, vendar ga ne zmore in raje opazuje postopno razpadanje lastnega telesa. Položaj je kljub vpletenosti v zunanje trende in odvisnosti mogoče izboljšati individualno, lokalno, na svojo pest. In to znatno. Taka priložnost se zdaj ponuja Sloveniji in v tem pogledu je na boljšem kot mnoge članice EU. Ali jo bo izrabila, bo test tudi za volivce.