Prevca

Janko Lorenci

16. 12. 2016  |  Mladina 50  |  Kolumna

Brata Prevc nam v zadnjih tednih uprizarjata dramo. Domen skrbi za veselje, evforijo, zanos, Peter za temačnost. Vrhunec je drama doživela na tekmi, na kateri je Domen zmagal, Peter pa bil zadnji. En bog je padel, drugi je vstal.

Impulzi iz tega skakalnega mehurčka dosegajo avditorij, kakršnega niti približno nima noben naš film, koncert, gledališka predstava. In nobeden ne zbuja takih erupcij čustvovanja. Navijači lahko padejo noter bolj kot tekmovalci, trpijo in norijo bolj, čeprav s kotičkom možganov vedo, da lahko kadarkoli izstopijo. A seveda ne izstopijo.

Pač visimo na svojih uspešnih športnikih. Visimo zato, ker nam prinašajo adrenalin brez lastnega tveganja, ker imamo malo junakov, identifikacijskih točk in avtoritet, ker se tako, obremenjeni s kompleksom majhnosti, potrjujemo pred zunanjimi velikimi, ker so športniki praviloma bolj čisti in manj sporni od drugih javnih figur, ker tu pravila še veljajo, ker smo pred TV vsi enaki. Za resne navijače navijanje ni zabava, ampak resno opravilo.

Skratka, s športniki se identificiramo. Take drame po malem delajo in izražajo slovensko identiteto. Ne toliko kot jezik, šola, kultura, skupna država, a vendar. Tudi zaradi običajno kratkotrajne, toda sproščujoče intenzivnosti čustvovanja; Prevc med skokom postane del mene, jaz del njega, saj je Slovenc, pa še Slovenc, ki skače, torej Slovenc na kvadrat. Pri takih dogodkih si, če je tekmovanje mednarodno, tudi goreč patriot. (Mimogrede, patrioti pa niso, čeprav se še tako derejo in navijajo, osebki, ki Slovenijo uničujejo, ker se skrivajo v davčne oaze, razprodajajo banke, krčijo pomoč za reveže itd. Če domovini in sodržavljanom škodiš, četudi se tega zavedaš, nisi niti polpatriot, ampak gnida.)

Skakanje na smučeh je zapletena reč, sestavljena iz vseh mogočih vplivov in neznank. Za vse ni vedno enako pravična: veter ti zlahka odpihne ali pripiha medaljo, sodniki so lahko slabe volje ali navijajo za »naše«. Predvsem pa so neznana polja notri, v tekmovalcu. Zakaj si sezono ali dve fantastičen, nepremagljiv, bog, potem pa čez noč strmoglaviš v sivo povprečje, čeprav so vse merljive fizične lastnosti enake ali celo boljše? Nekaj se dogaja v glavi, pa tudi telo iz neznanih razlogov enkrat hoče, drugič noče.

Kakorkoli, če je skok dober, skupaj s tekmovalcem uživamo, če je zanič, smo skupaj z njim potlačeni. A intenznivnost tega so-čustvovanja je lahko zelo različna. Če ni šlo Tini Nazionale, smo trpeli tudi mi, ker se je mučila kot žival. Pri brkatem Flisarju je vse bolj veselo. Iz tekmovalcev veje neki fluid in se prenaša na gledalce. Peter je hladnokrven mlad mož, a tudi na njegovem obrazu se je že začela kazati tista smrtna resnost, ki smo jo poznali pri Mazejevi v slabi formi. TV-kamere ga kažejo redkeje, pa še to nekako privoščljivo, prav iščoč okamnelost na obrazu, ki zrcali padec z vrha. Lani je Peter Prevc trezno rekel: skači, ne razmišljaj o minulih rezultatih. Toda če enkrat doživiš tak orjaški uspeh, to obtiči v tebi in te v slabih trenutkih prej tepe, kot drži pokonci. Spomini na veličastno preteklost sami od sebe vdirajo v klavrno sedanjost, včerajšnja uspešnost postane današnje breme. Po glavi ti najbrž blodi tudi, da postaja prihodnost, ki si jo doslej vezal izključno na skakanje, negotova.

Na naših štrlečih tekmovalcih nasploh leži težko breme. Na športnem nebu sijejo redke zvezde, ta redkost pa pomeni pritisk. Ko postaneš zvezda, hočeš sijati močno in dolgo, zaradi sebe in tudi zaradi občinstva, za katero veš, da te, ko si zgoraj, dvigne v nebo, in neusmiljeno zavrže, ko potoneš. Naših zvezd pa bo vedno malo, ker smo maloštevilni in ker šport po malem crkuje, saj ne more brez posluha družbe za skupno dobro. A naši politiki zujfastih glav tudi šport uničujejo kot vse javne pogone.

Vrnimo se k bratoma in si privoščimo nekaj patosa: med njima se je dogajal bratomor brez naklepa. Ne vemo, ali Petru poraze lajša to, da zmaguje brat. Morda mu je zaradi tega po svoje še teže. Domen je ob prvi zmagi rekel, da bi skoraj rajši videl, da bi ga Peter premagal, in morda ima slabo vest, ko brata, idola ves čas odraščanja, zdaj tako grmeče premaguje. A seveda hoče zmagati. Taktizirati, denimo v bratov prid, pa se v tem športu ne da.

Morda je bolje biti tekmovalec Draufgaenger kot tekmovalec analitik, samoizpraševalec. Domen se zdi prvo, malo že zaradi mladosti, Peter pa zelo analizira tudi samega sebe. To lahko včasih škodi. Čeprav se lahko tolaži z mnogimi rečmi, tudi s tem, da tekmovalec, še zlasti mlad, nikoli ne ve, kdaj je (bo) dosegel vrhunec kariere. Morda je pravi vrh še pred njim. Zanj in za druge pa je v vsakem primeru bolje, da si čakanje na morebitno vstajenje napravijo čim manj boleče. Kolikor se pač da.

Se bo Peter Prevc vrnil? Prejšnjo nedeljo se je na pol že pobral, ta konec tedna se bo, upajmo, dokončno. Tako razkošen talent takega značaja ne more ostati tako na dnu, kot je bil po tistem nesrečnem, a fizično ne hudem padcu. Tudi zelo mlad je še. Se bo vrnil na sam vrh? Tega zaradi genialno-butaste glave, ki te včasih za vse leto potisne v zmagovalni trans, nato pa te, kot da bi te hotela kaznovati, prizemljiti ali ustvariti nekakšno pravičnost v tvojem športnem plemenu, čez noč odčara v povprečneža – tega ne ve nihče.

Tudi če se po naključju ne bi vrnil, bo to čez 20 let popolnoma nepomembno – ostal bo zapisan med velike tekmovalce, in to bolj, kot če bi pet let zaporedoma osvajal sama druga mesta, ki bi jih bili sproti skupaj z njim veseli vsi. Čudno, včasih je lahko prihodnost, praviloma popolnoma negotova, trdna tolažba za trenutne težave.