Legalnost za legitimnost

dr. Bogomir Kovač

9. 12. 2016  |  Mladina 49  |  Ekonomija

Vlada se je pri zapiranju letošnjega proračuna, zdravstveni reformi in sindikalnih pogajanjih z javnim sektorjem politično povsem zapletla. Finančna ministrica je v Bruslju gladko sprejela zahteve evropske komisije glede primanjkljaja, na drugi sindikati zahtevajo za plače dodatnih 250 milijonov, politični vladni partnerji SMC pa ne pristajajo na interventni zakon. Te trileme v sedanjih okvirih preprosto ni mogoče rešiti, ne ekonomsko in ne politično. Rešitev so nova pravila in decentralizacija fiskalne politike na ravni evroskupine. Doma pa bi morali fiskalno konsolidacijo povsem obrniti in povezati z distribucijskimi učinki plačne politike. Višje plače so očitno politični bavbav in središče ekonomskih zablod, evropskih in domačih.

Finančna kriza opleta osmo leto, štiri leta imamo eksplicitno krizo evroobmočja. Protikrizna strategija postavlja v ospredje problem zadolženosti in ne rasti, temeljni cilj je fiskalna konsolidacija, osrednje orodje varčevanje javnega sektorja na račun socialne države. Znižanje ali zamrznitev plač velja za temeljno merilo tega. Politiko krčenja plač javnega sektorja so EK, ECB in MDS opravičevali na štiri načine. To je najhitrejša pot fiskalne konsolidacije, večanja konkurenčnosti, zmanjševanja države, nižje plače lahko nadomesti varnejša zaposlitev. Toda nobeden od teh argumentov ni enoznačen.

Nižje plače so nedvomno prizadele potrošnjo srednjega sloja, povečale neenakost in znižale agregatno povpraševanje, ki je ključ oživljanja rasti. Konkurenčnost ni odvisna od plač, temveč od produktivnosti, inovativnosti, višji izvoz in dodana vrednost sta v državah z višjimi in ne nižjimi plačami. Zasebni sektor, razen v recesiji, raste hitreje kot javni, stroški zdravja, izobraževanja, varnosti pa so ključni za preživetje starajoče družbe in inovativni preboj gospodarstva. In na koncu, država je v tej krizi dejansko prevzela nase stroške napak zasebnega sektorja, zato je problem pravičnosti upravičenosti javnih plač treba obrniti z glave na noge.

Dejstvo je, da so plačne razlike znotraj EU izjemne. V povprečju Bolgari zaslužijo za primerljivo delo desetino plače zaposlenih v Luksemburgu, enoten trg in štiri svoboščine bi morale voditi k večji konvergenci in ne divergenci plač. Torej bi morale plače v perifernih državah EU rasti hitreje od tistih v centru, čeprav jih ekonomsko radi vežemo na produktivnost in primerljivost kupnih moči. Ekonomska logika je preprosta. Če plače rastejo hitreje kot produktivnost, se cene višajo in konkurenčnost pade, sledila bi depreciacija valute. V evroobmočju to ni mogoče, zato so tu plače namesto tečajev valut prevzele breme »notranjega razvrednotenja«. Zato evropska komisija vedno znova zvišanje plač (stroškov dela) razlaga kot znižanje konkurenčnosti, plačne razlike pa kot zapolnjevanje vrzeli in temelj konkurenčnosti. Toda reči niso tako preproste.

Če ima nemški delavec trikrat višjo plačo od češkega, ali je tudi trikrat produktivnejši? Mar nemški učitelji naučijo trikrat več učencev, zdravniki pozdravijo trikrat več bolnikov, v VW naredijo trikrat več avtomobilov na časovno enoto kot v Škodi … Seveda ne. Ključ mednarodne konkurenčnosti ni v nižjih plačah in produktivnosti, temveč v doseženih dobičkih, razlikah tržnih cen, uglednih blagovnih znamkah … Zato je Nemčija bolj konkurenčna kljub višjim plačam, naša konkurenčnost pa se ji z nižjimi plačami ne približuje. Prihod tujih investicij ni posledica nižjih plač, temveč sposobne delovne sile, zaupanja drugih in stabilnosti poslovanja. V verigi vrednosti so višje plače dejansko vzvod višje konkurenčnosti, ker razvijajo intelektualni in socialni kapital, spodbujajo višjo inovativnost in tehnološki napredek. Višje plače zvišujejo produktivnost ter konkurenčnost, in ne obratno.

Švedski primer v devetdesetih letih je dober dokaz tega. Fiskalno konsolidacijo in ekonomski zasuk so tam izpeljali s spodbujanjem produktivnosti, učinkovitimi reformami in učinkovito verigo vrednosti, ob stabilni, zmerni in dogovorjeni rasti plač. Pri politiki socialnorazvojnega konsenza je ključno vlogo odigralo posredništvo vladnega ekonomskega sveta. Malo tega je v Cerarjevi pogajalski agendi. Nima posvetovalnih organov, zavozili so notranjepolitični konsenz, s slepim sledenjem fiskalnim urokom EK vodijo državo v novo politično krizo.

Za začetek potrebuje več fiskalne suverenosti Slovenija in ne EU, ki nima fiskalnih zmogljivosti za lastno fiskalno unijo, zapoveduje pa drugim, kaj naj storijo. Če imamo presežno varčevanje zasebnega sektorja, tudi presežek plačilne bilance, lahko s tem brez zadreg in omejitev financiramo višji primanjkljaj, če vemo, komu in čemu je namenjen. Evropsko tiščanje v uravnoteženi proračun je tu odveč, če bi se vlada zadolžila izključno pri domačih komitentih, znotraj lastnega varčevanja in domačega zadolževanja. Potrebujemo zgolj konsenz med državljani glede vzdržnosti javnega dolga in njegovega pokrivanja. Če bi še ECB odigrala vlogo zadnjega posojilodajalca z jamstvom, da bo branila solventnost članic evroskupine, hkrati pa bi obrestne mere držav držali znotraj limitov (na primer 30 bazičnih točk), bi bili fiskalni učinki še večji. To je torej odrešilna kombinacije fiskalne in monetarne politike na ravni EU, ki je hkrati temelj slovenske ekonomske suverenosti, o kateri rada govori Vraničarjeva.

Obvladovanje plač za uravnoteženje proračuna je v teh razmerah zmotna strategija. Japonska lekcija je jasna. Recesijo poganja zadolženost zasebnega sektorja, država je edina, ki mora trošiti in se pametno zadolževati doma, višje plače so vzvod večje konkurenčnosti, rasti in zaposlenosti. Ekonomska suverenost se začenja s politično drznostjo. Cerarjevi lahko preživijo samo z zasukom dosedanje politike, doma in v tujini. Legalnost za legitimnost, da bodo to trgovino razumeli tudi pravniki.