Blagoslovljeni 2. januar

N'toko

16. 12. 2016  |  Mladina 50  |  Žive meje

Nobena skrivnost ni, da je veseli december najbolj depresiven mesec v letu. Število samomorov ob koncu leta vedno poskoči, tako kot poskočijo partnerski konflikti, stres v službah, napetosti med sodelavci in sošolci. Nad mestom se dviga dušeča teža praznične evforije, za katero vnaprej vemo, da nas bo pustila razočarane, pri čemer pa nimamo druge izbire, kot da se ji prepustimo. Veseli december nas prestavi v izkrivljeni svet, ki mu vladajo poblazneli bradati klovni. Ti od nas zahtevajo, da doživimo tople družinske odnose, da vsem kupimo idealna darila, da utrdimo prijateljske vezi z izleti v osvetljene centre mest, da se hedonistično izživimo na silvestrskih žurih, nato pa vkorakamo v novo leto spočiti in polni optimizma. Nič od tega se ne bo uresničilo, in to vemo že vnaprej, a smo se vseeno prisiljeni udeležiti te mesec trajajoče maškarade. Začetek decembra se občuti podobno kot začetek Trumpovega mandata – zavedamo se, da je pred nami manično obdobje kričanja velikih praznih obljub.

Seveda ob vsem tem ne manjka komentarjev, ki opozarjajo na izgubljeno intimno lepoto praznikov, na njihovo praznino in podrejenost kapitalistični logiki. Pravzaprav je postalo že klišejsko govoriti o izgubljenih božičnih vrednotah, ki da jih je zamenjalo potrošništvo. S tem se težko strinjamo, saj rituali skozi čas pač dobivajo različne vloge in kdo sploh ve, kako naj bi izgledal pristen ljudski praznik in zakaj je prvotno nastal? Prazniki niso nekakšni pradavni rituali, ki bi jih lahko ukradla nova ideologija – vedno in povsod so lahko le popačen odsev reda, ki nam vlada ostale dni v letu. In kar je pri veselem decembru tako šokantnega, ni dejstvo, da ljudje v tem času izvajamo opravila po nareku kapitalizma, ampak kako zelo zahtevna so ta opravila postala.

Ko opazujemo kolone družin, ki se gnetejo na mrazu, čakajoč svoj kozarec kuhančka, nam ne more uiti, kako utrujeni delujejo. Služba proti koncu leta postane še večja norišnica kot po navadi, gneča je večja, vrste so daljše, potrpežljivost tako šefov kot strank pa je pri dnu. Kdo bi si v tem obdobju, ko na delovna mesta prihajamo in z njih odhajamo v trdi temi, želel še malo prazničnih opravil? Iskati parkirno mesto v BTC-ju in se ure izgubljati pod umetno svetlobo neskončnih dvoran v lovu na prava darila za ljudi, ki imajo že vse in ki bodo, tako kot mi, darilo takoj po praznikih vrgli v omaro, naslednje leto pa v klet. Se drenjati s petdesetimi drugimi družinami v vrsti za Dedka Mraza in nato tolažiti cmeravega otroka, ki se ne more sprijazniti, da so drugi otroci dobili boljše igrače. Delati seznam vseh ljudi, ki jih sicer nikoli ne vidimo, a jim je treba podariti nekaj boljšega, kot bodo oni podarili nam, da se vzpostavimo v sorodstveni/ poslovni hierarhiji. Dobro poglejte te obrede in nekaj postane jasno: to ni uživanje prazničnega razkošja, to je garaško delo. Če bi bilo kaj pravice na svetu, bi bili potrošniki za decembrska opravila plačani.

Vedno provokativni režiser Adam Curtis je v filmu Hypernormalisation povedal zabavno teorijo: »Vsak dan hodite v pisarno in sedite za mizo, a morda je ta služba povsem lažna. Resnične tovarne našega časa so namreč šoping centri in vaše pravo delo je nakupovanje …« Ne gre le za to, da s potiskanjem nakupovalnih vozičkov po trgovinskih centrih poganjamo kolesje gospodarstva, ampak da ob pomanjkanju realne rasti v času večnega javnega varčevanja ustvarjamo videz blaginje s kopičenjem zasebnega dolga. Glasni oglaševalski napad bank, ki nam ponujajo ugodne kredite za praznične nakupe, dajejo slutiti, da je nekaj na tem. Nimate denarja? Ni problem! Plačujte na 24 obrokov, vzemite novo kartico, odprite še en račun … Ljudje, ki marljivo prečesavajo predmete na policah, so tako le zrcalna slika delavcev v tovarnah, ki te predmete proizvajajo. Ne glede na naš poklic vsi delamo za banke.

Vsa ta gonja k zapravljanju pa poteka z roko v roki z varčevalsko histerijo, ko naj bi vsi šparali za težke čase. Nakupovanje tako postane dolžnost do družbe, ki jo moramo opraviti, in hkrati greh zoper to isto družbo, zaradi česar bi morali imeti slabo vest in delati še malo več. Dedek Mraz zahteva, da smo pridni, hkrati pa nas vabi v pogoltno in sebično prenažiranje. Nič čudnega, da so praznični opravki tako depresivni. Veseli december je tisti letni čas, ko se paradoksi kapitalizma najbolj neposredno preslikajo na naša življenja – postanemo odmev shizofrenega režima, ki hkrati zahteva razsipnost in varčevanje, delo in užitek, odpuščanje in povečanje povpraševanja.

Morda je pri tem najhuje dejstvo, da se srednji razred vsega tega zaveda, a si ne zna zamisliti alternative. Ničesar ni onkraj tega brezupnega prizadevanja za še več dela, da bomo kupili še več bedarij, ki jih bodo naši otroci čez tri minute užaljeno zavrgli, a bomo pri tem vsaj malo dvigali BDP do naslednje krize. Nobene optimistične prihodnosti ni na vidiku, le še več lučk, več izložb in več parkirnih mest pred njimi. In v sebi slutimo, da to zares ni nobena prihodnost, slutimo, da gre vse to k vragu, da igramo še zadnje ponovitve izpetega scenarija, onkraj katerega nas čakajo velike katastrofe. Jankovićevi okrasni kometi/spermiji, ki grozeče visijo nad glavami utrujenih nakupovalcev v centru Ljubljane, kot da bi simbolizirali prihajajočo kataklizmo. Veliki novoletni ognjemet ni več toliko simbolni vstop v novo leto, ampak preigravanje nekega apokaliptičnega filma. 2017 bo morda konec sveta, bradati klovni na Prešernovemu trgu pa nam delijo balone.

Neoliberalci se gotovo šalijo, ko v tem mučnem procesu ne vidijo zahteve kapitala, ampak svobodno izbiro ljudi. Nihče pri zdravi pameti se ne bi odločil za takšne praznike in vsem nam je že na prvi pogled jasno, da se naši odnosi skozi njih bolj krhajo, kot pa utrjujejo. Jasno nam je tudi, da kakovost naših življenj ni pogojena z gostoto okrasnih lučk v mestih in številom trgovinskih centrov, ampak s količino časa, ki ga preživimo stran od njih. Jebeš božič, v resnici potrebujemo 2. januar. Potrebujemo dneve brez obveznosti in pritiskov. Potrebujemo čas brez spektakla, ko so trgovine zaprte in lahko gledamo v luft. Darilo, ki si ga vsi želimo, a nam ga nihče ne more podariti, je prosti čas.