Postfaktični svet je zarota!

N'toko

23. 12. 2016  |  Mladina 51  |  Žive meje

Verjetno še nikoli nismo izrekali optimističnih želja za novo leto z večjim cmokom v grlu kot letos. Če vsaj približno spremljate svetovne dogodke, se ob odštevanju dni do leta 2017 najbrž težko otresete misli, da nam stvari hitro uhajajo izpod nadzora in da o naši prihodnosti odloča vse kaj drugega kot zdrav razum. Letos smo videli ljudi brezglavo zdrveti v samomorilski brexit, izvoliti sluzastega verižnega lažnivca za predsednika ZDA, množično podpreti fanatike, vojne hujskače, zanikovalce podnebnih sprememb in teoretike zarot vseh vrst. Znašli smo se v svetu, kot bi si ga izmislil Alex Jones. In vse te spremembe so nas skupaj z množico novinarjev in političnih opinion makerjev pripeljale do prepričanja, da stojimo pred vrati čisto novega obdobja človeštva – obdobja, v katerem dejstva več ne štejejo in kjer svetu s pomočjo lažnih novic vladajo prevaranti. Leto 2016 smo soglasno razglasili za leto 0 nove postfaktične dobe.

Po Trumpovi šokantni zmagi je fraza »postfaktični svet« močno zadonela po liberalnih medijih in skoraj ni bilo komentatorja, ki je ne bi uporabil za svoje razumevanje aktualnih dogodkov. Spremljali smo lahko dolge, z grafi utemeljene analize o tem, kako lažne novice po ogledih prehitevajo resnične in kako pomagajo psihotičnim populistom manipulirati z volivci. Našega videnja realnosti naj ne bi več oblikovali resni novinarji, ampak zapohani makedonski najstniki, ki v kleteh svojih staršev bogato služijo z objavljanjem fake člankov v slogu »Šokantno! Obama že obljubil državljanstvo 100.000.000 džihadistom!« Komentator Boris Dežulović je ob vsem tem potegnil zaključek: »Laž se tako polašča spleta, lažni so portali, lažne so njihove novice, lažni so njihovi bralci in lažni so njihovi komentarji, lažni so lajki, lažni so profili, ki jih delijo na družbenih omrežjih, vse je ena velikanska, maligna laž.«

Pa vendar je v tej laži precej resnice. Čeprav ni nobenega dvoma, da so nove internetne platforme spremenile pravila igre, se velja vprašati, kaj nam nove vsebine povedo o stanju v svetu? Prelahko je reči, da so ljudje enostavno nasedli medijskim trikom in so zavedeni v neumna prepričanja. Najprej je treba povedati, da niso vse oblike laganja enako učinkovite. Spletni prevaranti so hitro spoznali, da so bistveno prodornejše tiste lažne novice, ki podpirajo točno določena prepričanja. Če torej pogledamo vsebino popularnih laži, lahko po navadi odkrijemo skupni imenovalec: primejo se predvsem zgodbe, ki obljubljajo razkritje neke globoko zakopane resnice, zgodbe o starodavnih prevarah in pozabljenih krivicah … Naj gre za zarote židovskih bankirjev (»Družina Rothschild načrtuje novo svetovno vojno!«), manipulacije liberalnih elit (»Soros priznal: Evropo bom destabiliziral s poplavo islamistov!«) ali zločine komunističnih klanov (»Kučan, povej kje imaš skrito orožje!«), vedno imamo na eni strani zatirani narod, na drugi strani pa tujo (včasih pa tudi zunajzemeljsko ali kuščarsko) elito, ki naj bi ga ropala. Zato takšne novice tudi vedno pomagajo patriotskim populistom, saj delujejo kot klic k maščevanju, k ponovnemu vzponu »ljudstva«, ki naj bi si vzel nazaj to, kar mu pripada.

Če torej hočejo biti lažne novice uspešne, morajo zveneti podobno temu, kar je Foucault poimenoval »jezik zgodovine in rasnega boja«. Gre za diskurz, ki se postavlja po robu t. i. »jeziku prava«, s katerim vladajoči utemeljujejo svojo oblast. Pri tem ni bistveno, da uporabljajo laži, ampak da ustvarjajo način govora, ki lahko spodbija legitimnost oblasti. Ko te govorijo: »Mi smo razumni gospodarji, mi vzdržujemo pravno državo in demokracijo,« jim nasprot- niki zabičajo: »Ne, vi ste smrdljivi tujci, ki ste nekoč na umazan način prevzeli oblast in zdaj zatirate ljudstvo!« Danes, ko suhoparni big money tehnokrati svojo vladavino utemeljujejo s številkami in grafi, je v odsotnosti antikapitalistične kritike popolnoma logično, da se jim nasproti postavlja le še mračnjaški jezik tradicije, magije in zarote.

Da bi bila stvar še nekoliko bolj zapletena, jezik zgodovine in rasnega boja uporabljajo tudi državne oblasti same. Ni nam treba gledati nazaj na nacistično Nemčijo – spomnimo se, da so ZDA stopile v »spopad civilizacij« na podlagi lažnih poročil o iraškem orožju za množično uničenje. Mar ni evropska komisija od »lenih južnjakov« zahtevala, da razprodajo državna podjetja na podlagi prirejenih gospodarskih napovedi? Mar se ni Miro Cerar oklical za varuha evropskih vrednot in postavil žičnate ograje pod krinko lažne novice, da bo naslednji dan v državo vkorakalo 20.000 beguncev? Še in še bi lahko naštevali. Kot kritično ugotavlja avtor David Z. Morris: »Lažne novice so bile res uporabljene, da zanetijo vojne, da marginalizirajo in zatirajo prebivalstvo. Toda večina teh novic ni prišla od makedonskih najstniških prevarantov – prišla je od NBC-ja in New York Timesa.« Zakaj se nam zdijo butaste laži spemerskih email profilov nevarnejše kot tiste, ki jih servirajo t. i. resni mediji naravnost z vladnih tiskovnih konferenc? Ne slepimo se, oblast ni nikoli utemeljena na »resnici«, ampak na moči.

Zgodbe o postfaktičnem svetu imamo radi, ker v njih najdemo tolažbo – dajejo nam upanje, da so bili idiotizmi leta 2016 le pomota, da so jih povzročile dezinformacije in da se bo vse to lahko uredilo z nekaj programerskimi izboljšavami mojstrov iz Silicijeve doline. Toda preden začnemo moledovati pri naših oblasteh, naj vpeljejo več medijskega nadzora in internetne cenzure, dopustimo možnost, da leto 2016 vendarle ni bila računalniška pomota, da ljudje niso preprosto zblazneli ali postali neumnejši. Morda pa imamo opravka s pravim spopadom idej, ki ga povzročajo konkretne spremembe v življenjih ljudi – morda so imeli kaj pri tem negotove zaposlitve, padci dohodkov, brezperspektivnost, vojne in migracije … Bi šokantne teorije zarote res imele takšen vpliv na ljudi, če ne bi obstajale pristne potrebe po novi politiki? Morda pa leto 2016 ni bilo prvo leto postfaktične dobe, ampak leto, ko se je na Zahodu začela krhati neomajna moč neoliberalizma in se je odprl boj za novo interpretacijo sveta. V tej bitki ne bomo zmagali z jadikovanjem nad izgubljeno resničnostjo, ampak s svojo lastno, radikalnejšo, delavsko in protirasistično kritiko družbe.