Brezposelnim in upokojencem življenje prepovedano!

Maja Novak

23. 12. 2016  |  Mladina 51  |  Ihta

Prav, že res, da je praznični december čas za anestezijo možganov ter duše in zato tudi čas za kolektivno amnezijo, ampak nekateri se morda kljub temu še spominjate koroških delavcev, ki si kruh služijo v Avstriji in ki so, potem ko država ni pokazala nikakršnega razumevanja za njihovo željo, da bi se izognili dvojnemu obdavčevanju, začeli po dolgem in počez vlagati referendumske pobude, da bi, z eno besedo, nagajali.

Da nagajajo, so menili predsednik državnega zbora in ustavni sodniki, najzanimivejše pa je, da je njihovo početje enoglasno obsodila tudi javnost, očitno sestavljena iz samih poslušnih državljanov. Nagajanje je pač greh in tega se ne sme. Vendar hkrati na splošno velja, da ravnanje poslancev, ki v državnem zboru vložijo nezaupnico proti temu ali onemu ministru, čeprav že vnaprej vedo, da bo po dolgih urah neplodne razprave, ki bi jih lahko dosti koristneje namenili rekreaciji, igranju z otroki ali branju knjig, v vladi natanko toliko ministrov, kot jih je bilo predtem, nikakor ni nagajanje. Ali potrebujemo še kak dokaz, da za politike veljajo drugačna pravila kot za navadne smrtnike? Kar se spodobi Jupitru, se ne spodobi volu – a v resnici bi morali glede na to, da nič več ne verjamemo v Jupitra in glede na intelektualni ter moralni profil večine naših velmož ta izrek prikrojiti tako, da bi se glasil: kar se spodobi volu, se ne spodobi ljudem.

Politike pri njenih samovolji in samopašnosti ne ovirajo niti zakoni, kajti, hej, samo poglej si to, zakone je mogoče spremeniti čez noč, da ustrezajo dnevnim potrebam, kot nas uči primer podjetja Magna Steyr, ki bi v zameno za nekakšne golobe na strehi, za obljubo delovnih mest, ki so za zdaj zgolj in samo obljubljena, rado gradilo na najplodnejših kmetijskih zemljiščih v Sloveniji. Pa naj še kdo reče, da nismo pravna država. Ko bi se, denimo, kak politik odločil, da bo za hobi, recimo, z lovsko dvocevko streljal na kolesarje, tega ne bi delal v nasprotju z zakonom, ker bi pravočasno spremenil kazenski zakonik tako, da bi bil tak šport dovoljen. Kako preprosto je biti oblast!

Ves ta čas pa smo navadni smrtniki kar naprej česa krivi.

Krivi smo, če delamo, ker morajo ubogi delodajalci, siroteji, plačevati previsoko ceno za naše zdravje in nam odšteti mezdo tudi ob prazničnih dneh, po novem (tako kot po starem) celo 2. januarja, pomislite, torej plačati za tisto, kar omogoča nadaljnje obratovanje delovnega sredstva po imenu človek (če bi moral, nasprotno, delodajalec seči v žep za vzdrževanje stroja v svoji tovarni, bi se mu to zdelo samoumevno), in krivi smo, če ne delamo, zlasti če tisti, ki smo brezposelni, nočemo postati espeji ali svobodni kulturniki ali se udinjati znotraj kake druge oblike prekarnega dela. Krivi smo, če ne beremo, če pa beremo, smo krivi še bolj. V tem primeru smo malone diverzanti. Najbolj smo krivi, če pišemo, saj nas takrat kulturno ministrstvo kaznuje z zaostritvijo pogojev za pridobitev statusa samostojnega ustvarjalca v kulturi. Ker smo pravna država, pri nas ni kazni brez zločina, iz dejstva, da nekaj sto evrov visokega mesečnega prispevka za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje ni mogoče čutiti drugače kot kazen, pa logično sledi, da je naše početje zločin. To pomeni, da smo krivi.

Najbolj pa si kriv, če si star.

Ne mine dan – dobesedno ne mine dan, ne da bi mediji poročali, koliko zaposlenih mora garati ter si do krvi obrabiti prste za to, da bi preživeli enega samega upokojenca, tega požrešneža. Kot da jih je upokojenec prosil za to. Mogoče si pri pokojnini v višini dobrih 200 evrov želi le tega, da bi mu pustili dostojanstveno, neopazno umreti; in mogoče je, teslo, prepričan, da si je pokojnino zaslužil, ko je on plačeval tiste zloglasne prispevke. Seveda ni sam kriv, da jih je nekdo ukradel; res pa je, da tega ni krivo niti današnje aktivno prebivalstvo. A kakorkoli že, zdaj je govor o medijih. Ti dejavno podpihujejo medgeneracijsko sovraštvo in ustvarjajo klimo, znotraj katere se bo na politični sceni prej ko slej neogibno pojavil kak antipod Karla Erjavca, ki bo uporabljal enake demagoške prijeme kot Karel, le da bo brenkal na ravno nasprotne strune: namesto da bi zahteval boljše življenje za upokojence, bo trdil, da jih morajo delovno aktivni državljani za obrambo svojih interesov poklati.

Nekoč pred davnimi, davnimi časi so obstajale družbe, v katerih so starce in morda celo starke spoštovali; nekako samoumevno se je zdelo, da se je s samostalnikom »starec« vedno vezal pridevnik »moder«. Ampak tisti časi so mimo. Kajti dvoje je res: starci in starke v obdobju, kaj ti vem, Homerja, po današnjih merilih še niso bili tako stari; zaradi krajše povprečne življenjske dobe je za zelo staro verjetno veljala že mamka v mojih letih. In drugič, taka mamka in njeni moški kolegi so bili resnično vrhunsko usposobljeni za deljenje nasvetov, saj so bili vse življenje vključeni v vse družbene procese od vzgoje vnukov do vojskovanja proti, kaj vem, Trojancem. To jih je ohranjalo sveže. Pa danes? Vzemimo žensko, ki je tehnološki presežek postala pri petdesetih letih, ko je tudi nihče drug ni maral zaposliti, ker je pač imela pet križev. Gledam jih v Zeleni jami. Marginalizirane so. Nekako odsotno s težkimi stopali drsajo od svojega stanovanjskega bloka do najbližje trgovine, kjer kupujejo zelje za sarmo, z nekako praznimi očmi prazno zrejo v svet, ki se jim zdi prazen. Kajti, gospoda delodajalci iz predzadnjega odstavka, v trenutku, ko postavite takega že po defaultu slabo izobraženega delavca na cesto, napravite konec njegovemu intelektualnemu razvoju. Ko bo končno začel prejemati tisto borno penzijo, ki vas in medije tako zelo tišči, mu bo komaj kdo rekel, da je moder. Rekli mu boste, da je kriv.

Najbolj pa si kriv, če si star.